Nova slovenska športna junakinja, ki je včeraj na Rdeči Poljani postala nesmrtna, bo prihodnji mesec stara 29 let. Je članica Triglava iz Kranja, do včeraj pa je bil njen največji uspeh četrto mesto v sprintu v Oslu. Poleti rada kolesari, zelo dobra prijateljica pa je s Katjo Višnar, ki je imela včeraj dvojno zadovoljstvo. Potem ko se je uvrstila v polfinale in zasedla odlično deveto mesto, je njen izbranec Norvežan Ole Vigen Hattestad postal olimpijski sprinterski prvak. Norveški dan sta dopolnili olimpijska zmagovalka Maiken Caspersen Falla in Ingvild Flugstad Oestberg, ki je v boju za srebrno kolajno v fotofinišu ugnala Vesno Fabjan za dve stotinki. Alenka Čebašek je bila 17., Nika Razinger pa v olimpijskem debiju 27., potem ko sta obe izpadli v četrtfinalni skupini, ki sta si jo delili z Vesno Fabjan.
Sanjski dan, mar ne?Nedvomno! Olimpijska kolajna je cilj vsakega športnika in meni se je po vseh težkih in lepih trenutkih cilj uresničil. Po dvajsetletnem garanju v tem športu se mi je vse poplačalo. Ne more biti lepše. Ob tej priložnosti bi se zahvalila vsem, ki so mi vsa leta stali ob strani – staršem, trenerjem, serviserjem, fizioterapevtom. In konec koncev na prizorišču tudi hrvaški reprezentanci v smučarskem teku, ki je tako verjela vame. Zelo smo povezani in so vsi navdušeni nad menoj. Ni drugega za reči kot čudovit dan! (Vesni Fabjan je priteklo nekaj solza – op. p.).
Kako ste doživeli začetek tekmovalnega dneva, ko so organizatorji iz ure v uro spreminjali informacije?Vladal je popoln kaos! Najprej so nam rekli, da bo proga zaprta do poldneva. Ko smo se temu podredili in smo prišli na stadion, so rekli, da bo proga zaprta do enih, da naj bi sol do tedaj prijela. Deset do enih so še kar solili progo, ker se ni povsod prijela. Posledično je bila nekje trda, nekje mehka in res ni bilo lahko. A to me ni zmedlo. Osredotočila sem se na svoj tek in ves čas gledala, kje je proga čimbolj trda.
V finalu ste imele prve tri tekmovalke v ciljni ravnini prednost pred zasledovalno trojico. Ste tedaj pomislili na to, da ste povsem blizu izpolnitvi želja?Po zavoju v ciljno ravnino sem bila na drugem mestu in tedaj sem si rekla, naj bo to moj finiš kariere. Kaj se je dogajalo za mano, nisem vedela. Morala si bom ogledati posnetek. V mislih sem imela kolajno in zanjo sem bila pripravljena storiti vse. Sprva je kazalo še na žlahtnejšo. Lahko rečem le, da sem dala od sebe več, kot sem bila v tistem trenutku sposobna.
Ste zjutraj čutili, da bo 11. februar dan, ko boste izpolnili želje vsakega športnika?Dan sem razdelila na več delov in prioriteta na začetku dneva ni bila kolajna. Zavedala sem se, da ne smem le razmišljati o kolajni in pozabiti na pot do nje. Treba je bilo izpeljati več tekov. Na vsakega posebej sem bila osredotočena, skupaj s kvalifikacijami. Po četrtfinalu sem bila malo živčna, saj mi je v ovinku prekrižala pot Astrid Jacobsen. Nisem natančno vedela, ali je bila to posledica njenega zavetrja ali dejstva, da mi smuči ne tečejo dobro. Po tem teku je trener kar dobro povzdignil glas name. Bila sem jezna in dodatno motivirana. Očitno mi je to pomagalo v nadaljevanju dneva.
Ko vam je pred spustom vskočila v smučino Astrid Jacobsen, je navzven delovalo, da ste pred ovinkom izbrali svojo linijo, Norvežanka pa je skrajšala zavoj.Tako je dejansko bilo, a tega nisem vedela. Nisem vedela, kaj lahko pričakujem od spusta, saj so pred četrtfinalom zaprli ovinek in so ga sčistili. Nismo vedeli, kakšna bo linija, zato v tistem trenutku nisem bila suverena in sem bila ranljiva. Na koncu se je izšlo dobro.
Polfinale je bila prava doza adrenalina. Švedinjo Ido Ingemarsdotter ste ugnali v fotofinišu za tri stotinke ter bili drugi. Izkazalo se je, da bi se sicer tudi s tretjim ali četrtim mestom po času uvrstili v polfinale.Na uvrstitev po času se nikoli ne zanaša nobena smučarska tekačica. Naredila sem vse, da bi se neposredno uvrstila v finale, in vse skupaj mi je uspelo odlično. Šlo je za centimetre. Izvedla sem svoj najboljši fotofiniš življenja, saj sem se najbolj stegnila proti ciljni črti.
V polfinalu ste imeli na začetku ciljne ravnine precejšnjo prednost. Nekaj sekund kasneje ste bili videti, kot da ste ostali brez bencina.Pred vstopom v ciljno ravnino me je nekoliko izrinila Falla, tako da sem izgubila nekaj hitrosti. Verjamem, da jo je na drugi strani Švedinja, ki je smučala za Fallo, pridobila. To je bil glavni razlog, da me je Skandinavka lovila. Videla sem, da je blizu in da ne smem popustiti do zadnjega centimetra.
Po polfinalu ste obležali v cilju, čez nekaj minut je sledil veliki finale. Kaj se je v tem času dogajalo v vaši glavi, da ste našli toliko moči, da ste osvojili olimpijsko kolajno?V bistvu mi je gorivo dajala okolica, ki je bila ob meni. Fizioterapevt, serviserji in trener po radijski zvezi. Ves čas sem imela v glavi dvajset let garanja in željo po osvojitvi kolajne.
Veliko smole ste imeli v svoji karieri. Ste z olimpijsko kolajno dobili obliž na vso preteklost?Nedvomno! Že po lanski nekoliko bolj ponesrečeni sezoni jih je veliko dvomilo o mojih sposobnostih in rezultatih. Na največji tekmi sem pokazala, da sem zraven. Da nisem na zmagovalnih stopničkah le takrat, ko veliko najboljših tekmovalk manjka na startu. Pokazala sem tudi dobro psihološko stabilnost.
Bo težko čakati do današnjega večera, ko boste ob Črnem morju prejeli olimpijsko kolajno?A tako pozno jo bom? Hvala za informacijo. Morda je tako celo bolje, da se bom v miru zavedala, kaj sem dejansko dosegla. Da se vsi skupaj poveselimo.
Kakšne so zdaj vaše nadaljnje olimpijske želje?Lažje mi bo. Veliko breme je padlo od mene. Imamo še nekaj priložnosti, tu mislim predvsem na ekipni sprint. Katja je pokazala, da je v izvrstni formi, poleg tega bomo tekmovali še v klasiki, kjer je še boljša. Vesela sem tudi, da bom imela možnost navijati za slovenske hokejiste, tako da bi res rada doživela te olimpijske igre. Rada bi si jih zapomnila za vse življenje. Odlične slovenske uvrstitve pa nedvomno pomagajo, da smo še boljši.