Težave z gležnjem se mi vlečejo že nekaj tednov, a se borim. Najhuje je po treningu ali tekmi, ko so bolečine kar hude. Pred tekmama s Švico in Ukrajino sem vzel tudi protibolečinske tablete, po tekmah pa spil kozarec cvička ali pivo, da tableta bolj prime. (Smeh.)
Obramba z vami na čelu je bila na zadnjih dveh tekmah vrhunska, saj je Slovenija tako proti Švici kot Ukrajini prejela le po 23 golov.Lahko bi jih še manj, a sta bili tekmi hitro odločeni v našo korist in je malce popustila zbranost. Zdaj imamo dobro popotnico in moramo nadaljevati tam, kjer smo pred časom končali. Zdaj spet dihamo kot eden, imamo željo, motiv, pravi pristop, smo homogeni, lačni uspehov... V igri spet veliko komuniciramo, še Gaber me je končno začel poslušati v obrambi, haha. Nekaj časa sem mu govoril kar v francoščini, a sva ugotovila, da ne gre. Zato sva se vrnila k slovenščini in dobro deluje.
Mnogi menijo, da je bil pretep v 46. minuti v Velenju, ko je Slovenija vodila že s plus 13 goli (28:15), odveč.Mogoče res, predvsem v luči tega, da bi lahko bili nekateri kaznovani. Upam, da se to ne bo zgodilo, saj potrebujemo vsakega igralca. Nadejam se, da bo pri odločitvah o kaznih v zakulisju uspešno delovala naša rokometna diplomacija. V Velenju so živci popustili, Ukrajinci niso mogli več dohajati našega hitrega ritma in so visoko izgubljali. V takšnih primerih glava ne dela več tako, kot bi morala. Njihov krožni napadalec Ševeljev je znan po veliki grobosti, tudi v Zaporožju je moral zaradi treh izključitev z igrišča že na začetku drugega polčasa.
Niti Slovenci niste bili v Velenju nič kaj nežni.Res je. A morali smo pokazati, kdo je doma gospodar na igrišču, zato smo se tudi stepli z nasprotnikom, tako v dobesednem pomenu v 46. minuti in že nekajkrat prej kot v prenesenem med igro v obrambi in napadu. Zorman? On je naš živec, brez njega ne moremo, on nas komandira, drži pri stvari, okrega in povzdigne glas, če je treba. Morda je prehitro eksplodiral in imel predolg jezik, a tudi to so odlike kapetana.
Kaj se je po slabih dosežkih spremenilo, da je Slovenija s Švico in Ukrajino zaigrala kot prerojena?Po porazih proti Islandiji, Belorusiji in Ukrajini smo se v Zaporožju selektorju Deniču zaobljubili, da se bo marsikaj spremenilo, ker tako ne gre več naprej. Smo pač reprezentanca, ki v primeru, da ni stoodstotna, ne more delovati. Žal je tako in reprezentanti se moramo tega zavedati. Moramo si priznati, da nismo nobene velike zvezde, čeprav igramo v dobrih klubih. A če nismo enotni in osredotočeni na igrišče, potem lahko imamo težave z vsakim nasprotnikom. To se je pokazalo proti Ukrajini v gosteh, prav tako proti Belorusiji doma.
Tekmeca v dodatnih kvalifikacijah bo Slovenija dobila na žrebu 26. januarja. Imate kakšno željo?Upam, da se nam bo vsaj malce nasmehnila boginja sreče Fortuna in da bomo dobili premagljivega nasprotnika. Ni lahkih tekmecev, a so težji in malce manj težki. Ne bi si želel Hrvatov, niti Francozov ne. In tudi ne kakšne velike reprezentance, ki ima, žal je v rokometu tako, v očeh sodnikov nekaj prednosti.
Morebiten neuspeh v dodatnih kvalifikacijah za SP 2015 bi bil hud udarec za slovenski rokomet.O takšnem črnem scenariju raje ne razmišljam. Junija nas čakata dve težki tekmi ne glede na nasprotnika. Ob koncu dolge in naporne sezone bo prisotna utrujenost, upam, da nas poškodbe ne bodo preveč razredčile. Namesto da bi bili konec maja že na morju, bomo morali še trenirati. Kar se tiče domače tekme v dodatnih kvalifikacijah, o gostitelju odloča RZS. A mislim, da smo jo dolžni, glede na fantastično podporo proti Ukrajini, igrati v Velenju.
