Pogovor z Brankom Tamšetom: Trije iz Minska “igrajo” za Flensburg

V nemški ligi le še za točko zaostaja za vodilnim Kielom, v Evropi pa še vedno kotira zelo visoko in ima velike načrte. Gre za ekipo, sestavljeno iz izjemnih posameznikov, ki je že nekaj časa skupaj pod vodstvom trenerja Ljubomirja Vranješa in zato zelo uigrana. Po mojem mnenju igra Flensburg najlepši rokomet v Nemčiji, njegov sistem pa je maksimalno dodelan v vseh fazah in elementih igre. Ne igra tipičnega nemškega rokometa v slogu »teci in streljaj«, ampak ima njegova igra, ki je odlična mešanica skandinavskega in balkanskega sloga, glavo in rep.

Z istim nasprotnikom, s katerim se bom zdaj pomeril kot trener Celjanov, sem se v minuli sezoni v istem tekmovanju, na isti ravni, torej v osmini finala, in v skoraj istem času, drugi polovici marca. Skoraj 95 odstotkov Flensburgovega igralskega kadra je enakega kot lani, dodatek je Draško Nenadić, Hrvat Goran Bogunović nima pravice nastopa v Evropi, Lars Kaufmann, ki je trenutno poškodovan, pa je bil poškodovan tudi takrat. Ker je zasedba identična, je ekipa še za leto izkušenejša, zrelejša, uigrana in nevarna. Na vseh igralnih položajih je odlično pokrita, na vsakem ima podvojeno kakovost. Največja nevarnost niso posamezniki, ampak kolektiv, ekipa kot celota, stroj, ki melje vseh šestdeset minut.

Vleči vzporednice in primerjave med lansko in letošnjo sezono ter med Gorenjem in Celjem je povsem nesmiselno in brezpredmetno. Gre za drugo ekipo in drugo mesto, kljub temu pa sem v pripravah za letošnji tekmi s Flensburgom uporabil tudi lanske zapiske in posnetke ter videl veliko enakosti. Glede taktike nas Flensburg zanesljivo ne more z ničemer presenetiti, a naj opozorim na nekaj drugega. Nemci imajo takšno kakovost, tako posamično kot kolektivno, da lahko vse zastavljeno izpeljejo proti tebi, čeprav dobro veš, kako bodo igrali.

V vsaki ekipi obstajajo šibke točke, toda pri Flensburgu jih je zelo malo. V teoriji je zelo lahko opozoriti nanje in najti način, kako jih izkoristiti, v praksi na igrišču pa precej težje udejanjiti. Morebiti je eden izmed receptov ta, da v napadu zelo pritiskamo na njihova krilna igralca Eggerta in Svana Hansna, kajti osrednji blok je izjemno visok in močan, v njem pa blesti Šved Karlsson. Skušati ga moramo spraviti s šestmetrske črte, pritiskati nanj in potem s Skubetom in Lekaijem iskati igro ena na ena.

To dokazuje, da je Flensburg povsem »skontriral« Gummersbach, in to je velika nevarnost tudi za nas. Flensburg skoraj vsako nasprotnikovo izgubljeno žogo ali tehnično napako kaznuje z zadetkom, zato v pripravah na tekmo igralce najbolj opozarjam prav na to. V napadu moramo biti maksimalno zbrani, igrati do izdelanih akcij, čistih oziroma čim manj oviranih strelov in zadevati. Osnova mora biti naša dobra obramba, iz katere bi lahko izpeljali čim več (pol)protinapadov za doseganje lahkih zadetkov. No, tudi Nemci imajo izjemno hitra krila ter vratarja Mattiasa Anderssona in Sörena Rasmussena, ki žoge tudi odlično podajata v številne (pol)protinapade.

Ker omenjeni trije nimajo pravice nastopa za naš klub v ligi prvakov, imamo dve vrsti, dva sistema treningov. To pomeni, da zadevo malce kombiniramo, a zaradi tega ni in ne bo težav. Štiri dni treniramo za Evropo z eno garnituro igralcev brez treh, nato se bomo za Trimo v slovenski ligi pripravljali v popolni zasedbi, nato pa za povratno tekmo v Flensburgu znova brez trojice. Čeprav Mačkovšek, Miklavčič in Bundalo ne smejo igrati v Evropi, je dobra plat ta, da so na treningih dobri sparingpartnerji. Na treningih so v vlogi Flensburgovih igralcev. Če se malce pošalim: so naši nasprotniki in imamo torej močne tekmece tudi na treningih.