Rokometaš, ki igra na položaju srednjega zunanjega, je iz trebanjskega Trima v štajersko prestolnico prišel lansko sezono in zelo hitro postal prva violina moštva. V mestu ob Dravi pa se ne bo mudil več dolgo, saj bo že prihodnjo sezono oblekel dres najuspešnejšega slovenskega kluba Celja PL. »Lahko rečem, da smo s klubom hitro našli skupni jezik, zaradi česar sem še posebno vesel. S tem mi je uspel velik korak naprej, četudi je pred menoj še dolga sezona. Za Maribor se bo treba bojevati do konca, kar pri meni nikoli niti ni bilo vprašljivo,« prestop uvodoma pokomentira Miha Zarabec, ki ne taji, da si ga je želela tudi tujina. »Bilo je nekaj zanimanja, a mislim, da je bila odločitev pravilna, celjski klub pa odlična izbira za vmesni korak v moji karieri. Predvsem je moja velika želja, da se preizkusim v nemški ligi, vendar ne smem prehitevati dogodkov, saj bi se znalo zgoditi, da bi se ob morebitnem prezgodnjem odhodu izgubil v povprečju.«
Za rokometni razcvet mladeniča ima veliko zaslug njegov oče Roman, sicer rokometni trener. Da bo njegov sin zaplul v rokometne vode, tako nikoli ni bilo vprašljivo. »Ko sem rokometne prvine še osvajal, sva skupaj pogledala ogromno posnetkov. Še dandanes po vsaki tekmi pokomentirava moj nastop, kar mi je v veliko pomoč. Je moj glavni kritik in moram priznati, da me večkrat pograja, kot pa pohvali.« Hudih zamer zaradi tega ni, saj 22-letnik ve, da so napotki očeta vselej dobronamerni. »Dobro vem, da vsako tekmo ne odigram najbolje, zato od njega kakšno kritiko tudi pričakujem. Iz tega se da povleči ogromno pozitivnega, a priznam, včasih prihaja do razhajanja, zaradi česar je med nama tudi kakšen dan tišine.«
Da rokomet v hiši Zarabčevih ni vselej glavna tema pogovorov, poskrbi mama, čeprav to ni vedno najlažje. »Včasih smo se res pogovarjali le o športu in se je tega zares naposlušala. Po eni strani jo kar razumem,« priznava rokometaš, ki pravi, da je bil rokomet pri njem od nekdaj šport številka ena, a verjame, da se ne bi slabo odrezal niti na nogometnih zelenicah. »Ko sem bil še mlajši, razen rokometa drugih športov niti nisem imel možnosti trenirati. Če bi takrat obstajal kakšen klub, lahko z gotovostjo trdim, da bi se preizkusil v nogometu. Mislim, da bi se kar dobro odrezal,« razmišlja Zarabec, ki pa športnega vzornika nima v rokometu ali nogometu, temveč košarki. »Omenil bi Michaela Jordana in Dražena Petrovića, ki sta živela za svoj šport. Oba sta imela v sebi neverjetno željo, ki je marsikdo ne premore. Če se pozanimaš o njunih življenjih, vidiš, da se da s trudom doseči čisto vse.«
Za konec velja kot zanimivost omeniti, da pri mladeniču prihaja do kar nekaj razhajanj glede njegove višine. Tako je po nekaterih podatkih mogoče zaslediti, da je visok 174 centimetrov, spet drugje je zapisano, da je štiri centimetre višji. »Ne vem, kako je to možno, vendar me vsak drugače izmeri. Sam mislim, da je moja prava višina nekje vmes, torej pri 176 centimetrih. Sprva sem mislil, da me bo to oviralo proti višjim in robustnejšim tekmecem, a sam raje igram proti velikanom in vse skupaj jemljem kot prednost. Nižji igralci smo v rokometu atipični in se nas nemalokrat podcenjuje. Je pa zato še toliko večji užitek, ko napadaš velikane.«
