Fantastičen, čeprav po drugi strani malce nenavaden. Zame je bilo čudno, ker sem bil na »napačni« strani, torej ne v dresu Gorenja, ampak PSG. A takšno je pač življenje profesionalnega športnika. Ljudje v Velenju so me vedno spodbujali, ko sem bil član Gorenja, tako pa je bilo tudi tokrat, čeprav sem bil v dresu nasprotnega moštva. Ko sem med predstavitvijo igralcev dobil velik aplavz, ko so gledalci skandirali moje ime in ko sem šel po tekmi še enkrat pozdravit domače navijače na tribuni, se mi je vedno naježila koža. Klub in mesto bosta v mojem srcu vedno imela poseben prostor: Gorenje je bil moj prvi klub zunaj Bosne in Hercegovine, z Gorenjem sem prvič prišel med 16 najboljših v Evropi, v tem klubu sem si ustvaril rokometno ime in si odprl vrata v Evropo...
Vaš klub je bil favorit v Rdeči dvorani, toda Gorenje je pripravilo veliko presenečenje.Velenjčani so zasluženo zmagali, zato jim iskreno čestitam. O zasluženosti njihove zmage ni nobenega dvoma, saj so z izjemo uvodnih minut skoraj ves čas vodili. Pred tekmo sem z nasveti, informacijami in opozorili seveda pomagal svoji sedanji ekipi. Soigralce sem opozarjal, da igra Gorenje zelo hitro, učinkovito, lepo, sodobno, borbeno... To je ekipa, ki pač mora tako igrati, če želi zmagovati. In proti nam so vse to demonstrirali na fantastičen način. Mene s tem niso presenetili, moje soigralce pa mogoče so.
Ali je bilo v vaši ekipi kaj panike, ko je Gorenje v 45. minuti povedlo kar s petimi zadetki razlike (25:20)?Ne, kajti kljub vsemu imamo vrhunski igralski kader, zelo izkušen tako na klubski kot reprezentančni ravni. Smo pa po zaostanku s petimi zadetki dokončno uvideli, da je vrag odnesel šalo in da lahko doživimo katastrofo. S štirimi zaporednimi goli smo spet ujeli priključek, kasneje tudi izenačili, a končnica je spet pripadla Gorenju. Imamo dva zadetka minusa, kar je na oko sicer malo, toda na povratni tekmi v Parizu nas v nedeljo čaka težko delo. No, vseeno računam, da bomo nadoknadili zaostanek iz Rdeče dvorane, da bomo v seštevku dveh tekem na koncu boljši in da se bomo uvrstili v četrtfinale.
Verjetno ste s soigralci vsaj malce podcenjevali slovenske prvake.Mogoče. Toda vsaj zase lahko rečem, da pri meni tega ni bilo, saj sem se dobro zavedal, kdo nam stoji na nasprotni strani. Kot vrhunski športnik nikoli nikogar ne podcenjujem, tudi če je na papirju slabši.
Tudi vi ste bili med osmimi nosilci igre, ki so lani zapustili Velenje. S skoraj povsem novo, mlado in neizkušeno ekipo je Gorenje vseeno prvo v Sloveniji in med najboljšimi 16 klubi v Evropi.Nimam drugih besed, lahko rečem le to – vsa čast jim. In to kljub temu, da v ekipi ni zvezdnikov, če zdaj izvzamemo Staša Skubeta, ki je zagotovo trenutno eden najboljših organizatorjev igre v Evropi. Po odhodu skoraj vseh glavnih igralcev po prejšnji sezoni se je Gorenje neverjetno hitro in uspešno pobralo, kar je, priznam, presenetilo tudi mene. Tudi proti nam so Velenjčani dokazali, da so kakovostna ekipa, v kateri fantje igrajo 150 na uro, se borijo in umirajo za vsako žogo. Pokazali so nam, kako se bori za barve svojega kluba in kako lahko tudi na papirju manjši premaga večjega.
V francoski ligi je PSG sedem krogov pred koncem na drugem mestu s točko zaostanka za Dunkerqom in z dvema prednosti pred Montpellierjem.Na dosedanjih 19 tekmah smo izgubili že osem točk, kar je absolutno preveč. A v prejšnjem krogu nam je Nantes z zmago v gosteh proti Dunkerqu omogočil, da smo se približali na točko zaostanka. V četrtek nas čaka neposredni obračun z vodilnim klubom, isti dan pa tudi Gorenje tekma z Mariborom v slovenski ligi. A za razliko od Velenjčanov, ki gostujejo, mi igramo doma. Čaka nas še težje delo kot v Rdeči dvorani, igralo se bo na nož, do zadnje kaplje krvi, nam pa je jasno, da moramo tekmo na vsak način dobiti. Le to nas ohranja v boju za naslov prvaka Francije, kajti v primeru poraza bi za vodilnim zaostajali že za velike in verjetno nedosegljive tri točke. Prepričan sem, da imamo dovolj kakovosti, znanja, pameti in izkušenj, da bomo francoski prvaki.
V Franciji je naslov prvaka za PSG že kar nekakšna delovna obveznost, kaj pa cilji v evropski ligi prvakov?Če se malce pošalim: nič ne bi imel proti, če bi bili že letos prvaki Evrope. Glede na vrhunski igralski kader in vložena sredstva je jasno, da je cilj PSG v vsakem tekmovanju, v katerem nastopa, najvišji – torej zmaga oziroma prvo mesto. Enostavno moramo imeti najvišje cilje, v tem slogu pa se moramo tudi obnašati in igrati. Čeprav se je včasih seveda težko nositi z bremenom favorita in imperativom uspeha. Imamo ekipo tudi za evropski vrh, a za napovedi je še prezgodaj.
A tako v domači kot evropski ligi igra PSG z zelo velikimi nihanji, predvsem v gosteh. Zakaj?Na to je mogoče gledati z različnih zornih kotov. Ekipa je precej nova in se še iščemo v igri, nismo še uigrani, saj smo doživeli veliko igralskih sprememb. A vseeno bi nekatere evropske tekme, predvsem pa tiste v francoski ligi, ki smo jih izgubili, enostavno morali dobiti. Za poraze ni nobenega opravičila ali alibija, kajti, roko na srce, ekipa s takšno kakovostjo in takšnimi vrhunskimi igralci, kot jih ima PSG, bi morala igrati vsaj malo ali celo precej bolje. A zadnji dve tekmi v francoski ligi smo odigrali odlično, zato smo zmago pričakovali tudi v Velenju, todod »hat-tricka« žal ni bilo nič. Moram povedati, da delamo in treniramo dobro, verjamemo vase in dajemo vse od sebe. Toda potreben je čas, da vse stvari pridejo na svoje mesto. Sezona je dolga, igralo se bo še več kot dva meseca. Sicer pa pravijo, da se živi in mrtvi štejejo na koncu, ali ne?