Od treninga z mlajšimi plavalkami do evropskega prvenstva

Zelo v redu. Če bi mi kdo pred pol leta rekel, da bom zdaj v takšni formi, mu ne bi verjela. Uspešno sem se vrnila in dosegam solidne rezultate. Po povratku je bilo zelo težko, še posebno psihično, zdaj pa je bistveno lažje.

Zadnja leta imamo zelo malo tekmovanj, zato je vsaka tekma dobrodošla in pomembna. Državno prvenstvo je dober test pred evropskim prvenstvom. Upam na čim boljše rezultate, čeprav še nisem spočita in v vrhunski formi. Že v Radovljici pred dvema tednoma sem dokazala, da sem precej močna.

Pred enim letom sem mislila, da bom morala končati kariero, saj so zdravniki govorili, da moram na operacijo, kar pa je za plavalca najslabše. Nato sem poskusila z različnimi terapijami. Na koncu sem končala pri Tomažu Popitu, ki me je potolažil, da operacija ni potrebna in da bova uredila težave z ramo. To se je kasneje tudi uresničilo.

Nisem povsem brez bolečin, toda večino časa jih ne čutim. Pridejo slabi dnevi, ko sem bolj utrujena in spet čutim bolečine. Toda te bolečine se ne morejo primerjati s tistim, kar je bilo lani.

Zdaj ne več. Če sem lani hotela končati sezono do sredozemskih iger, sem preprosto morala imeti protibolečinsko blokado. Tudi na treningih sem morala jemati tablete, da sem vsaj približno zdržala. Vesela sem, da zdaj že pol leta ne potrebujem ne tablet ne injekcij.

Po sredozemskih igrah sem končala sezono in se septembra vrnila na trening. Videla sem, da z ramo ni nič boljše, zato sem se odločila za daljši premor. Obiskala sem več fizioterapevtov in nisem bila v bazenu skoraj pol leta.

Najprej sem trenirala z mlajšimi plavalci pri Urški Potočnik, ki je trenerka in žena mojega pravega trenerja in selektorja Mihe Potočnika. Pri njej sem trenirala več kot dva meseca. Bilo je zelo težko, še posebno prvi mesec. Sploh ne znam opisati tega občutka, saj se mi je zdelo, kot da ne znam plavati. Vsak dan sem se morala prepričevati, da moram vztrajati in da bo nekega dne lažje. Bilo je mučno, a ko sem videla, da mi gre iz tedna v teden bolje, sem imela vedno več volje. Šla sem čez sebe in čez bolečino. Ko sem videla določen napredek, sem se vrnila k Mihi.

Ja, in z ramo, srcem… Lanska sezona je bila polna težav. Prišli smo do zaključka, da me je rama začela poleti zaradi gležnja, ker nisem morala dobro brcati, zato sem bolj obremenjevala ramo. Vse je bilo očitno povezano. Upam, da so zdaj poškodbe za mano in da bom imela mir do olimpijskih iger.

Ko sem začela spet trenirati, o evropskem prvenstvu sploh nisem razmišljala, saj nisem verjela, da lahko priplavam do norme. Vesela sem, da mi je na koncu uspelo.

Do enega tedna pred prvenstvom moram kar veliko plavati, da ne izgubim preveč občutka za vodo. Pri meni je problem, če se preveč spočijem. Imam še kar nekaj startov do evropskega prvenstva, zato do odhoda v Berlinu ne bom preveč počivala. Le v zadnjem tednu bom spustila kilometrino in intenzivnost.