Nordijski kombinatorec Mitja Oranič je v Planici pri 27 letih sklenil kariero. Na prenovljeni Bloudkovi velikanki je opravil še zadnji skok v karieri in nato po izteku ob bučnem aplavzu gledalcev odtekel še krog na tekaških smučeh, v rokah pa je imel zastavo, s katero je promoviral kandidaturo Planice za organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju leta 2019.
Tržičan, ki je kariero sklenil zaradi pomanjkanja motivacije, potem ko dosežki v zadnjih dveh letih niso bili v skladu z željami, vstopa v novo življenjsko obdobje. Želi ostati povezan s športom. Kratkoročni cilj je dokončanje študija na fakulteti za šport, nakar želi delovati v nordijski kombinaciji v vlogi trenerja ali serviserja, saj ima veliko izkušenj in znanja.
»Časi za nordijsko kombinacijo v Sloveniji so precej boljši kot takrat, ko smo bili osamljeni jezdeci vsak v svojem obdobju Perko, Jezeršek in jaz, a še vedno daleč od popolnosti. Trenutno je potencialna baza kandidatov za nordijsko kombinacijo dokaj velika. Vsi mladi zaradi ostre konkurence ne bodo ostali v skokih in bodo kariero lahko nadaljevali v nordijski kombinaciji. Glede na bazo potencialnih kandidatov ima nordijska kombinacija v Sloveniji svetlejšo prihodnost kot alpsko smučanje,« je optimist Mitja Oranič, ki je bil vrsto let vlečni konj slovenske reprezentance.
Oranič je kot otrok zmagoval na tekmah po Sloveniji v smučarskih skokih. Skakal je za užitek, ko pa je začel bolj resno in načrtno trenirati, je šlo le navzdol. »Tedaj sem spoznal, da šport ni le resno delo, ampak je treba vse skupaj početi z veseljem. Ključ uspeha ni le v mrkem obrazu in velikih količinah treninga, ampak moraš pri vsem skupaj uporabljati tudi glavo,« je o formuli za uspeh razmišljal Oranič, ki je prestopil med kombinatorce, ko je obupal v skokih. Na tekaške smuči je prvič stopil šele pri 15 letih. Ker je imel dobro kapaciteto pljuč, je bil brez pravega treninga uspešen na preglednih tekmah in se uvrstil v mladinsko reprezentanco v nordijski kombinaciji. Očitno je bil skriti talent za smučarski tek, saj je bil v tej prvini nordijske kombinacije celo boljši kot v smučarskih skokih.
Na teden je imel 13 treningov, ker je primanjkovalo denarja za najem skakalnice, se je na njih občasno pretihotapil, da je opravil nekaj skokov za trening. Kar nekaj let je del stroškov za treninge moral pokriti iz lastnega žepa, ki so na začetku kariere znašali tudi do 3000 evrov. Glavna sponzorja sta bila oče in mama, sam je nekaj denarja zaslužil tudi s študentskimi deli spomladi v treh tednih premora med dvema sezonama. Tako je prav v Libercu, kjer je bilo leta 2009 svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, poleti postavljal zaletno smučino, sodeloval pri degustaciji mortadele, premetaval sadje in zelenjavo...
Imel je tudi smolo s poškodbami. Dvakrat si je zlomil roko, lani poleti je zbolel za borelijo. »V Sloveniji so se razmere za delo v nordijski kombinaciji izboljševale iz leta v leto, vendar medtem je napredovala tudi konkurenca. Ko smo že menili, da smo se približali velesilam, so oni medtem razvili kakšno novost in nam znova pobegnili. Da bi se slovenska nordijska kombinacija lahko vmešala v boj za najvišja mesta, manjka izdelan sistem, več vlaganj v strokovni štab, serviserje in tekmovalce,« je pojasnil Oranič. Kot študent fakultete za šport je v praksi preizkušal znanje, ki ga je pridobil v knjigah.