Ferkova ni edina slovenska smučarka, ki je na tak način občutila krutost alpskega smučanja. Starejši kronisti z dobrim spominom niso pozabili padcev Janka Štefeta na Jahorini v petdesetih letih, zaradi česar je moral od tedaj naprej smučati s podloženim smučarskim čevljem, ker je imel eno nogo krajšo od druge. Pa Petra Boškina, ki je bil nekaj let kasneje deset dni v komi, potem ko se je prav tako na Jahorini zaletel v smreko. Morda najbolj znameniti padec v zgodovini slovenskega alpskega smučanja je bil padec Bojana Križaja. Da bi dobil nekaj točk v kombinaciji, je nastopil na smuku v Kitzbühlu in grozljivo padel, kmalu za njim pa še Ingemar Stenmark. Posledica padca so bile bolečine in praske, a je že nekaj dni zatem zmagal na slalomu v Wengnu.
Od članov aktualne slovenske reprezentance ima največ tovrstnih izkušenj Andrej Jerman. Tudi on je občutil neizprosnost proge Streif v Kitzbühlu, ko je leta 1999 kot debitant padel in si strgal križne vezi. Podobno poškodbo je kasneje utrpel še v Zermattu in Beaver Creeku, nazadnje pa si je lani v Beaver Creeku poškodoval golenico. V ženskem delu ekipe je poleg Ferkove največja osmoljenka Ilka Štuhec. Njena kariera je zaradi padcev in poškodb kolena upočasnjena. Enega težjih padcev zadnjih let je doživela obetavna Tina Robnik, ki si je na začetku minulega leta ob hudem padcu zlomila tri vretenca. aro