Premišljena razporeditev državnih nagrad mi je všeč zato, ker je razpon med zlato kolajno in preostalima dvema večji kot denimo v sistemu Olimpijskega komiteja Slovenije. Tina Maze bo denimo za eno od dveh zlatih kolajn prejela 23.800 evrov, Peter Prevc za srebrno 17.850 evrov, bronasti olimpijci pa 11.900 evrov. Prav je, da v Sloveniji častimo športnike s kolajnami. Prav pa je tudi, da je zlata kolajna, ki jo je Slovenija čakala do letošnjega leta, ovrednotena za dve bronasti. Vsaj toliko je namreč v svetu tudi vredna. Italijani denimo, ki imajo v zimskih športih izjemne uspehe, so za zdaj z osmimi osvojenimi kolajnami v Sočiju sicer zadovoljni. Toda med njimi ni najžlahtnejšega odličja, za katero bi plačali visok znesek, če bi ga lahko kupili.
Da slovenski šport v Sočiju doživlja pravljico, hitro razkrije tudi pogled na najuspešnejše države na olimpijskih igrah. Od nekdaj je znano, da na največji zimski tekmi na svetu v nasprotju z letnimi igrami blestijo predvsem športniki iz najbolj razvitih držav sveta. Slovenija je po uspešnosti z res rednimi izjemami v elitni druščini, kamor po gospodarski razvitosti in vlaganju v šport ne sodi.
Tina Maze denimo v nasprotju z nordijskimi smučarji in biatlonko Tejo Gregorin za zgodovinska uspeha od svoje športne panoge ne bo prejela niti evra nagrade. Vse skupaj bo od države in olimpijskega komiteja prejela kakšen evro več, kot znaša povprečna mesečna plača najbolje plačanih slovenskih menedžerjev. Če gremo po piramidi zaslužkov navzdol, bodo slovenski junaki v podobi Žana Koširja, Vesne Fabjan in Teje Gregorin prejeli precej manj sredstev. Tudi od sponzorjev. Pri tej zgodbi gre že za vrednotenje športnih panog. Posledično se Tino Maze zaradi obveznosti do medijev čaka dve uri, da po uspehih pride na tiskovno konferenco, druge športnike iz gorskega dela olimpijskih iger pa vsaj polovico manj časa.
