Pogovor s Petro Majdič: Verjamem, da se ne bomo vrnili brez kolajne

Čas imam drugače razporejen, sicer pa lahko potrdim, da imam zelo natrpan urnik. Bolj ko se bližajo olimpijske igre, bolj sem zasedena, a moram hkrati poudariti, da je podporni tim Olimpijskega komiteja Slovenije res odličen. Kar pa zadeva moj posel, bo težava, ker bom odsotna skoraj en mesec, a smo pripravljeni tudi na to, saj smo vse organizirali vnaprej.

Največ se ukvarjam z organizacijo team buildingov in njihovo izvedbo. Do konca leta 2015 bom prednostna izvajalka team buildingov pri Leku, kar pomeni, da pokrivamo vsa večja slovenska podjetja. Sestavni del teh je športno-motivacijski faktor. Poleti je veliko nordijske hoje in adrenalina, pozimi teka na smučeh. Drugo področje, s katerim se ukvarjam, pa je distribucija športne opreme One Way, ki pokriva reprezentanco teka na smučeh, biatlona in po novem tudi nordijske kombinacije. Imamo tudi svojo lastno trgovino.

Ti spomini niso nič kaj sveži. Ko sem stopila na drugo življenjsko pot, sem to storila z velikimi koraki. Lahko rečem, da je spomin na Vancouver zelo oddaljen, je pa res, da imajo vsi ljudje okrog mene močan spomin na tista dogajanja. Občutek imam, kot da mojo kariero enačijo z Vancouvrom.

Absolutno. Včasih bi najraje vsem rekla, naj pozabijo na vse skupaj. Po drugi strani je to tudi malce nepravično do moje kariere, saj svojih največjih uspehov nisem dosegla le v Vancouvru. Moja športna kariera je bila uspešna tudi na drugih prizoriščih. Življenje je nepredvidljivo, marsikdaj ti kaj prinese, pa tudi odnese. Kot že rečeno, sedaj živim povsem drugo življenje. Tudi s športom se nič kaj aktivno ne ukvarjam, kar pa vse bolj pogrešam.

Res sem še bolj suha, kot sem bila, ko sem se ukvarjala s športom. Je pa tudi res, da sem imela nekaj zdravstvenih težav, tako da se moram malce paziti.

Nisem. Ko greš na olimpijske igre, podpišeš izjavo, da si tam na lastno odgovornost. Vrata so hitro zaprta. Sicer mislim, da je šlo pri moji nesreči za spodrsljaj organizatorjev. Ti pravijo, da je šlo za nepredvidljive okoliščine. Dejali so, da so imeli pred igrami deset metrov naravnega snega in zato niso delali umetnega. Da je svoje naredila narava, ker je tri tedne pred tekmovanji nepretrgoma deževalo, zaradi česar je ostalo še štiri metre mehkega snega. Kakorkoli že, o tožbi nisem nikoli resno razmišljala.

Glede na to, da sem po duši perfekcionistka, menim, da bi bila lahko še vedno konkurenčna najboljšim. Ko se posvetim eni stvari, jo delam maksimalno in tako bi delala tudi, če bi ostala aktivna smučarska tekačica. Vsak starejši tekmovalec lahko nekoliko manjšo svežino ali slabšo telesno pripravljenost nadomesti z izkušnjami. Te pri utrujenosti pogosto odločajo, ali boš prvi ali peti – vsaj v šprintih, v katerih sem dosegla svoje največje uspehe, je tako. Športno pot pa sem prekinila zavestno in te odločitve niti za trenutek ne obžalujem.

Precej. Imam tudi vpogled v ekipe od blizu, tako da sem v smučarski tek še kar močno vpeta. Spremljam tudi, kaj je novega na področju tehnologije in kateri proizvajalci se vračajo med najboljše.

Ko sem se odločila, da prekinem športno pot, sem prejela nekaj očitkov tekmovalk, češ da bi rade stopile iz moje sence. Njihove besede sem vzela resno in se umaknila. Imajo povsem odprto pot, da lahko zacvetijo, in glede na to, da je bilo odprtih še nekaj sponzorskih pogodb, so jim bila zagotovljena sredstva do Sočija. Sprejela sem torej odločitev, da se krajše obdobje ne bom vrnila, in vesela sem, da sem se tako odločila, saj sem tudi sama potrebovala čas, da sem lahko na vse skupaj pogledala z distance. Kaj to pomeni na daljši rok, pa še ne vem.

Življenje me je naučilo, naj nikoli ne rečem nikoli. Že nekajkrat sem se zarekla, da nečesa nikoli ne bom storila, pa se je zgodilo ravno to. Kaj, denimo? Rekla sem, da v Soči ne bom šla. Še pred enim letom sem mislila tako. Čeprav so me ljudje veliko spraševali, ali se vidimo v Rusiji, sem jim zatrjevala, da ne. In poglejte sedaj, kaj se je zgodilo.

Glede na okoliščine in vse, kar se je dogajalo, mi pomeni precej. Dejstvo je, da je želja mednarodnih organizacij, da se bivši športniki vračajo v šport. Funkcija vodje slovenske olimpijske reprezentance je zame čast, hkrati pa velika obveza. Moja prioriteta je in bo doseči, da bodo glavno vlogo igrali športniki. Želim si, da bi imeli, kar zadeva strokovno podporo, najboljše možnosti za doseganje visokih uvrstitev.

Lahko bi rekla tako. Imamo zelo veliko posameznikov, ki lahko posežejo zelo visoko. V skoraj vseh športnih panogah imamo vsaj enega predstavnika, ki lahko preseneti, medtem ko je bilo v preteklosti tako, da je prevladovala ena športna panoga.

Tega si ne upam napovedovati. Predvsem zaradi faktorja, o katerem se ne govori veliko. To je vreme. Že na zadnjih igrah v Vancouvru je bila precejšnja vremenska loterija, v Sočiju pa bi lahko bila še večja. Če bodo pogoji za vse enaki, bo super, zna pa se zgoditi, da vsi ne bodo imeli enakih razmer in v takem primeru bo potrebna velika mera sreče. Ker pa imamo veliko športnikov, ki lahko posežejo visoko, verjamem, da se domov ne bomo vrnili brez kolajne.

Pripravili so me predvsem na eno stvar, in sicer, da bom bolj malo spala. To mi ni preveč všeč, saj potrebujem dovolj spanja, da lahko funkcioniram. A nisem še toliko izven športnega življenja, da ne bi bila kos izzivom, in tudi posel, s katerim se sicer ukvarjam, zahteva veliko odrekanja. Je pa tako, da si želim operativno vlogo in se te veselim bolj, kot le častne funkcije.