Slovenija prisotna na vseh področjih

Pogovor prekine vplivni Rus

»Poglejte to novozgrajeno mesto Roza Hutor. Ves ta kompleks. Še pred štirimi leti je bilo tu vse zaraščeno,« nam ob pijači v hotelu Park Inn pokaže novozgrajeno mesto, ki velja za središče gorskih prizorišč olimpijskih iger, od koder je izhodišče za vsa tekmovališča. Ločanka je poliglotka, ki obvlada sedem jezikov, misli pa ji tečejo zelo hitro. Med olimpijskimi igrami si je stežka našla dobro uro časa za druženje z nami. Ker smo bili na javnem mestu, si je hote ali nehote morala deliti čas tudi z okolico. Mojco Ogris Schimberg namreč poznajo vsi z »njenega« področja in jo izredno spoštujejo. Ko smo jo čakali na dogovorjenem mestu, nas je najprej podpredsednik Mednarodne smučarske organizacije (FIS), Hrvat Vedran Pavlek, vprašal, s kom smo dogovorjeni. Ko je slišal, da s Slovenko, ki..., nas je prekinil in vprašal, ali je to Mojca, in ji namenil nekaj pohvalnih besed, ki so nam dale vedeti, da je cenjena tudi zunaj ruskih meja. Med pogovorom z nami je Mojca Ogris Schimberg nenadoma za nekaj minut pozornost preusmerila k Rusu, ki se je ne oziraje na nas priključil k mizi in jo ogovoril. »Tako je tukaj, veste. Ko pride tako pomemben človek, kot je desna roka športnega ministra v Rusiji, se je z njim treba pogovarjati. Povedal mi je, da je bil Vladimir Putin danes v bolnišnici v Sočiju, kjer je po večurni operaciji obiskal poškodovano deskarko. Se oproščam,« se je spet priključila k pogovoru.

Nekdanjo zimsko športnico je življenjska pot leta 2001 popeljala v Švico. Delala je v Zermattu, kjer je spoznala veliko ljudi, ki so ji odprli številna vrata. Med njimi je bil tudi eden najvplivnejših mož v Rusiji, ki jo je pred tremi leti povabil, naj pristopi k ambicioznemu projektu vodenja olimpijskih prizorišč. Tedaj so bile v Roza Hutorju prve tekme evropskega pokala v alpskem smučanju. Izziv je sprejela, samozavest pri odločitvi pa so ji dale številne mednarodne delovne izkušnje, saj je po vsem svetu vodila veliko odmevnih projektov. Nekaj let je bila zaposlena pri Suzukiju v svetovnem prvenstvu v reliju (WRC). Pri Porcheju je sodelovala pri aktivnostih na reliju Transilvanija. Delala je pri organizacijskih projektih svetovnega nogometnega prvenstva v Južni Afriki in podelitvi nagrad MTV Awards. Kaj vse je v življenju počela, opisuje mirno, brez evforije. Mojci Ogris Schimberg se pozna, da je veliko v tujini, saj nazive svojih funkcij večkrat pove s tujkami.

Mojčinega moža, Nemca Stephana Schimberga, ni ob njej v Sočiju, saj ima veliko dela v bančništvu v svoji domovini. »Glavno delo, ki sem ga imela na olimpijskih prizoriščih, sem opravila pred igrami. Zdaj sem bolj ali manj nekakšna gasilka težav. Če do česa pride, moram zadeve reševati, a odkrito povedano, tega ni veliko. Ko se je bližal začetek iger, so se na terenu priključile še druge skupine, brez katerih pri tako velikem projektu ne gre. Največja je skupina organizatorjev, potem so tu še številni najvišji predstavniki mednarodnih organizacij,« je pojasnjevala gorska koordinatorka. Eden njenih projektov v Sočiju je bil tudi skladiščenje snega, o katerem je bilo veliko govora. »Ne vem, kje so nekateri mediji dobili informacije o kubičnih metrih snega in zneskih, ki so zaokrožili svet. Lahko vam povem natančen podatek, da smo od lanskega leta skladiščili 450.000 kubičnim metrov snega, ki smo ga porazdelili na osem lokacij. Izbrali smo jih na podlagi premišljenega projekta (odpre računalnik in pokaže osem številk, razporejenih po gori, op. p.), da smo pokrili ves del prog, poleg tega pa je bilo zelo pomembno, da je lahko do njih prišel teptalnik snega. Kako smo skladiščili sneg? Poglejte slike. Naredili smo torej ogromne kupe snega (človek je na vrhu njih videti kot palček, op. p.) in jih pokrili z izolacijskim materialom. To smo storili lanskega marca, sneg pa je preživel tudi poleti, ko se temperature gibljejo do 30 stopinj Celzija,« nam je slikovito razlagala Slovenka ter nam kazala slike s terena, na katerem v teh dneh potekajo olimpijske preizkušnje v alpskem smučanju. »Najbolj kritično območje je Extreme Park (olimpijsko prizorišče deskarjev in smučarjev prostega sloga, op. p.), ki leži tudi najnižje. Pri tem projektu sodelujeva z Norvežanom Geirjem Olsenom, s katerim se odlično dopolnjujeva in ki je 15 let delal pri olimpijskih progah v Lillehammerju.«

Vsak kristal obrnjen vsaj dvajsetkrat

»Olimpijske preizkušnje potekajo povsem na umetnem snegu. Vsak kristal smo obrnili najmanj dvajsetkrat. Zato so tudi na progah tako dobre razmere. Vreme je za ta letni čas zelo toplo, a smo bili nanj pripravljeni. Tudi snega je v letošnji zimi precej manj kot povprečno v zadnjih letih. A tudi na to smo bili pripravljeni. Garali smo, da smo vse skupaj pripravili tako, kot je videti,« pravi Mojca Ogris Schimberg, ki ima podpisano pogodbo z Rusi do 30. marca letos. Na vprašanje, kaj bo počela potem, je odgovorila, da najprej potrebuje daljši premor. Da ima ogromno ponudb, a se za zdaj še ni odločila za nobeno. »Največ nam pomeni, da smo deležni številnih pohval. Predvsem nas veselijo tiste, ki smo jih dobili od Mednarodne smučarske organizacije, saj stroka dobro ve, kako težko je v danih razmerah pripraviti tekmovanje. Tri tedne pred začetkom iger smo imeli res težko delo, saj je spodaj na progi ves čas deževalo, zgoraj pa snežilo. A tudi takšno vreme nam ni prišlo do živega,« se slovenska svetovljanka veseli dobro opravljenega dela.

»Smučišče Roza Hutor se zelo hitro širi in le od lanskega leta smo naredili sedem novih žičnic. To je ogromna številka. Kaj se bo dogajalo na olimpijskih prizoriščih po koncu iger? Nujno bo treba prizorišča razvijati v komercialne namene. Se pravi skušati organizirati razna prvenstva, kot so bančne igre, zdravniška tekmovanja... Poleg tega bo treba olimpijske igre dobro iztržiti. Olimpijske proge bo treba preurediti v položnejša smučišča, saj so trenutno prestrma za komercialne uporabnike. Za zdaj so na Roza Hutorju smučali predvsem Rusi, ki pa gredo radi smučat tudi na druga evropska smučišča. Za enako ceno lahko namreč spremenijo okolje in gredo nakupovat, kar jim veliko pomeni,« je sklenila dobro uro druženja in nam povsem ob koncu ponosno pokazala še nekaj slik. »Dvomim, da ste kje na svetu videli prijaznejše potepuške pse, kot so tu. Ljudje jih hranijo, so zelo prijazni. Kot številne druge ljudi so tudi mene navdušili. Nikoli si nisem mislila, da si bom enega prisvojila. Poglejte ga, to je Lucky. Kilometre in kilometre je pretekel za mano, ko sem se z motornimi sanmi vozila po gorah in nadzorovala priprave na olimpijske igre. Potem pa mi je nekega dne kar skočil v naročje in tam obstal. Ni mi preostalo drugega, kot da sem šla kupit ovratnico in mu jo pripela okoli vratu.«