Dobro bi bilo tudi, da bi se o dopingu govorilo odkrito in na glas! Tako kot je to pred dvema mesecema storil Tadej Malovrh, ki je natančno povedal, zakaj so bili nekateri atleti tarčno testirani. Da bi ovrgli govorice in sume, ki se pojavljajo v športnih krogih. In kaj si je Malovrh s tem nakopal? Gnev sveta atletov Slovenije, ki ga vodi Primož Kozmus. Ta je trdil, da je neetično o imenih govoriti v javnosti. Medtem pa se ti isti športniki najvišje ravni pojavljajo kot govorci na konferencah in poudarjajo, kako grdo je grešiti. Atleti so celo podpisali zahtevo po zamenjavi dotedanjega atletskega vodja za boj proti dopingu Malovrha, ki se je v nadaljevanju umaknil sam. Upam, da le začasno, saj bi bil slovenski šport s Tadeji Malovrhi čistejši, SLOADO pa bi imel v javnosti podoben sloves kot komisija za preprečevanje korupcije. Z Janijem Dvoršakom na čelu, ki simbolizira Olimpijski komite Slovenije, je kaj takšnega nemogoče.
Res je grdo grešiti in prav je, da nova johannesburška deklaracija o dopingu s 1. januarjem 2015 prinaša še ostrejše kazni. Prav bi bilo tudi, da bi imela SLOADO višji proračun kot 230.000 evrov, da bi imela večjo podporo države. Prav je tudi, da so organizirane delavnice in izobraževanja, da se športne panoge zavedajo, kako resen problem svetovnega športa je doping.
Najbolj prav pa bi bilo, da bi se testiranja opravljala tarčno, tudi zunaj tekmovanj. Med kondicijskimi pripravami pred sezono ali med drugimi fazami športnika, ko se v praksi uporablja največ prepovedanih snovi. Le na takšen način bi se v Sloveniji, v kateri prepovedanih snovi ne manjka, ujelo kakšnega goljufa. Tako bi dala SLOADO jasen signal športnikom, športnim panogam in javnosti, da se bo na vse načine borila proti uporabi prepovedanih snovi. Tako pa ima Slovenija tudi po zaslugi SLOADO navzven videz ene najčistejših držav. Resnica je drugačna!
