Kar se dogaja okoli vodje olimpijske reprezentance za zimske igre v Sočiju, prerašča meje razuma: prestavitve sej, neuradni izbori vodje, pingpong elektronske pošte in prestavljanje dokončne odločitve. Trenutno sta v glavni vlogi Hokejska zveza Slovenije (HZS) in Olimpijski komite Slovenije (OKS). Prva se je z zgodovinsko prvo uvrstitvijo na OI v času slovenske samostojnosti znašla pod večjim drobnogledom javnosti, kot ga je bila vajena v preteklosti. Hkrati se s strani OKS počuti zapostavljeno (predvsem v primerjavi s Smučarsko zvezo Slovenije), saj naj bi za trenutno aktualne stvari izvedela iz medijev. V zadnjih dneh si HZS dopisuje s sosedom na istem naslovu OKS, ki prestavlja odločitve in roke, kot da bi bila funkcija vodje slovenske olimpijske reprezentance nepomembna.
Korespondenca v polžjem tempu sploh ne bo potrebna
OKS v zadnjih dneh z dejanji kaže, da stvari dela po domače, kar je pred največjo tekmo na svetu nedopustno. Olimpijske igre so namreč daleč največji projekt OKS, ne pa kakšno drugorazredno tekmovanje, na katerem se po merilih OKS izpolnjujejo kriteriji za kategorizacijo športnikov. V času birokratskega kaosa v OKS je precej neviden člen njegov predsednik Janez Kocijančič, ki je veliko odsoten (prejšnji teden je bil v Južni Afriki, ta teden v Rimu). Čeprav Kocijančič dobro ve za vse stvari, ki se dogajajo okoli vodje Sočija, bi bil lahko pri vsem skupaj bolj odločen in viden.
Ves prejšnji teden smo poročali, kako je prišlo do izbora dveh uradnih kandidatov za vodjo olimpijske reprezentance – Petre Majdič in Enza Smrekarja s podaljšano roko Mitjo Praznikom. Oba sta bila z drugih naslovov določena v ponedeljek – Petro Majdič je predlagal odbor za vrhunski šport pri OKS, Enza Smrekarja pa izvršilni odbor SZS. Torej pred petimi dnevi, ko naj bi bil po prvotnem scenariju na seji izvršilnega odbora OKS znan že novi vodja Sočija. To je uradno še vedno Primož Ulaga. Po zagotovilih iz številnih ust naj bi bil vodja znan ta teden. Ker se je zadeva znova zapletla, naj bi bil po novem znan prihodnji teden. Če pa se bo vse skupaj še naprej premikalo tako po polžje, OKS ne bo treba sklicati korespondenčne seje, temveč bo lahko vodjo reprezentance določil prihodnji mesec na redni seji izvršilnega odbora. Ali najkasneje 21. januarja prihodnje leto, ko bodo na redni seji olimpijski kandidati postali olimpijci.
En mesec za štiri nejasne stavke
Hokejska zveza naj bi kot zadnja določila ime svojega kandidata, a je uradno elektronsko pismo od OKS prejela šele v torek, ko je imela tri dni časa, da določi vodjo hokejske odprave. V uradnem dopisu je generalni sekretar OKS Tone Jagodic napisal, da naj HZS določi svojega kandidata za vodjo odprave, ker je Primož Ulaga odstopil z mesta predsednika SZS, kar Ulaga sicer prek svojega odvetnika še vedno vztrajno zanika. Za štiri stavke v dveh odstavkih sta torej Tone Jagodic oziroma OKS potrebovala natanko en mesec, odkar je odstopil Ulaga. Poleg tega je v uradnem elektronskem sporočilu besedna povezava »vodja delegacije«, medtem ko na Dnevniku že več kot teden dni uporabljamo naziv »vodja slovenske olimpijske reprezentance«. Za takšno imenovanje nas je prosil tiskovni predstavnik OKS Brane Dmitrovič, kar nam je pojasnil z ugotovitvijo s sicer večletno zamudo, da ima vodja odprave partijski predznak.
Glede na vsebino poziva je dobila izjava Matjaža Rakovca, ki jo je dal predsednik HZS prejšnji teden Dnevniku, vizionarski pomen. Rakovec je med drugim odgovoril: »Zdi se mi logično, da funkcija vodje pripada hokeju, saj smo se kvalificirali na olimpijske igre, medtem ko imajo smučarji trenutno na položaju predsednika vršilca dolžnosti Enza Smrekarja.« Po dopisu Jagodica sodeč je imel Rakovec prav, saj je iz njega mogoče sklepati, da lahko funkcijo vodje opravlja le predsednik panožne zveze.
Jagodic pozabil na pionirskega vodjo
Na podlagi prejetih štirih stavkov so na HZS, ki ima sedež na Celovški 25 v Ljubljani, odgovorili pošiljatelju s sedežem na istem naslovu. Generalni sekretar HZS Dejan Kontrec je želel pojasnila v štirih točkah, in sicer naj jim razložijo, kakšne naloge in kvalitete naj bi sploh imel vodja olimpijske odprave, kakšen naj bi bil predvideni način dela in kdo so bili dosedanji vodje odprav. Prosil je še, da rok za določitev kandidata podaljšajo s treh dni na en teden.
Naslednji dan, 20. novembra, je Tone Jagodic s Celovške 25 znova poslal elektronsko sporočilo na Celovško 25 oziroma generalno-sekretarskemu kolegu Dejanu Kontrecu ter mu med drugim napisal, da »način dela in kompetence vodje odprave niso nikjer posebej opredeljene, da pa je logično, da je delo vodje odprave osredotočeno na primarni cilj.« Primarne cilje je Jagodic opisal s 37. členom olimpijske listine Mednarodnega olimpijskega komiteja. Jagodic je še napisal, da se predsednik strinja, da se HZS podaljša rok za določitev kandidata do 26. novembra. V istem pismu je Jagodic, sicer doktor po izobrazbi, naredil še eno neopravičljivo napako. Napisal je imena vodij »slovenskih olimpijskih odprav«, kot jih vztrajno imenuje s partijskim predznakom, ki se ga želi njegov delodajalec znebiti. Med njimi sta se za dosedanje zimske OI znašli le dve imeni, in sicer Stane Valant in Tone Vogrinec. O pionirju Janezu Zajcu, ki je vodil reprezentanco na prvih OI, na katerih je leta 1992 v Albertvillu nastopila Slovenija, ni bilo ne duha ne sluha. Razlika med pozivom za vodjo delegacije in odgovorom je bila še v tem, da se je generalni sekretar enkrat podpisal z imenom Tone, drugič pa kot Anton.
Glede na to, da se je Matjaž Rakovec oklical za najprimernejšega kandidata za vodjo slovenske olimpijske delegacije, ni jasno, zakaj hokejska zveza toliko časa odlaša z imenom svojega kandidata. Prav je sicer, da od OKS zahteva dodatna pojasnila, ki pa glede na Rakovčeve izjave ne bi bila potrebna. Kdor koli pa se bo pridružil Petri Majdič in Enzu Smrekarju, bo imel vsaj na papirju toliko možnosti za imenovanje vodje slovenske olimpijske reprezentance kot slovenska hokejska reprezentanca v boju za naslov olimpijskega prvaka.
