Čeprav je območje pod Kavkazom z varnostnega vidika zaradi odmevnosti dogodka zelo nemirno, so dejanja, ki jih izvajajo, precej manj ostra in moteča, kot so bila po napadu na dvojčka 11. septembra na olimpijskih igrah leta 2002 v Salt Lake Cityju v ZDA. Pregledi ob vstopih na tekmovališča, medijska središča, olimpijsko vas in hotele so veliko bolj ohlapni, kot so na letališčih. Ni nam treba odpirati računalnikov, iz hlač izvleči pasov, sezuvati čevljev, odmetavati plastenk vode v smetnjake...
Pregledi so površinski in hitri, tudi če senzorji piskajo in zasvetijo rdeče, ni panike. Ob vstopu v hotel kljub vsakodnevnemu piskanju še nismo doživeli pregleda, ali da nas bi sploh ustavili. Res pa je, da se trije varnostniki ne smukajo le po hotelski avli, ampak so celo v vsakem nadstropju. Ni dolgih vrst kot v Salt Lake Cityju 2002, ko smo tudi po uro čakali na varnostni pregled na mrazu pri minus petnajstih stopinjah Celzija. Predvsem pa so vsi ljudje, ki delajo na področju varnosti, v nasprotju s stereotipi o mrkih Rusih, zelo prijazni. Sistem je naravnam tako, da je na poti do cilja dovolj le ena kontrola na začetni točki, čeprav je tekmovališče oddaljeno eno uro in moraš do cilja v hribih z avtobusa prestopiti na gondolo in nato še v kombi.
Rusi bojda niso varnostno preverili vsakega, ki so mu izdali akreditacijo, ampak tudi vsakega gledalca, ki je kupil vstopnico in pride na ogled tekem. Tega, da kontrolirajo našo elektronsko pošto in prisluškujejo telefonskim pogovorom, pa niti ne skrivajo.