Primeri so različni in po svoje tudi poučni. Za slovensko stran je najbolj zanimiv primer švedskega hokejista Niklasa Bäckströma, ki je bil pozitiven (na stimulans psevdoefedrin) po četrtfinalni tekmi s Slovenijo. Skupaj z zdravnikom in s polno podporo Mednarodne hokejske zveze se izgovarja na uporabo zdravila za alergijo. Sedem let v poklicni ligi NHL, kjer ta snov ni na prepovedanem seznamu, ni imel težav. Skandinavski dopinški strokovnjaki so hokejistovo razlago zavrnili, češ da presežna vrednost ni posledica zdravila. Poznavalci, tudi nekdanji hokejisti, razkrivajo, da je uporaba stimulansa onkraj luže dolgoletna praksa. Za Bäckströma, ki je proti Sloveniji pomembno prevesil tehtnico na stran Švedske, je bila doslej edina kazen prepoved nastopa na finalni tekmi s Kanadčani. MOK si je vzel čas za odločitev, ali bo ostal brez srebrne kolajne. V NHL lahko že igra.
Štirje drugi primeri – latvijski hokejist Vitalijs Pavlovs, ukrajinska tekačica Marina Lisogor (trimetadizidin), italijanski porivač boba William Frullani in nemška biatlonka Eva Sachenbacher Stehle (metilheksanamin) – so bili pozitivni na blažjo obliko stimulansov, ki so lahko dodani pri hrani kot prehranski dodatek. Za Nemko naj bi bil kriv čaj, ki so mu nezakonito dodali prepovedano snov. Vseeno je že očrnjena, tudi celotni nemški biatlon, izgubila pa bo tudi četrto mesto na tekmi skupinskega starta. Verjetno se vsaj enoletni prepovedi nastopanja ne bo izognila.
Nesporni kralj dopinga v Sočiju je avstrijski tekač Johannes Dürr (krvni doping). Ujeli so ga na nenapovedani kontroli na Južnem Tirolskem, potem ko se je po uspešnem nastopu na 30 kilometrov (8. mesto) vrnil domov na trening za maraton na 50 kilometrov. Škandal, dan pred prestižno tekmo, je očrnil celotno avstrijsko smučanje znova po Torinu 2006. Priznal je uporabo, dejal, da naj bi vse skupaj počel skrivoma sam, pred tem pa na 18 kontrolah ni bil pozitiven. S pomočjo EPO je dosegel sanjsko tretje mesto na Tour de Ski.
Z izjemo Dürra, ki je odraz popolne neumnosti – vzorce denimo shranjujejo deset let – in lakomnosti po uspehu, so vsi drugi bolj odraz nerodnosti, napak, nevednosti in zato poduk o previdnosti tudi slovenskim športnikom. Tudi obtožbe na račun nemške grešnice, ki si jih je privoščila ena od naših junakinj Sočija, so predvsem odraz nevednosti in se lahko vrnejo kot bumerang. Pričakovanja na pravično in enakovredno obravnavo pa so iluzija. Nazoren je primer nemškega kolesarja Patrika Sinkewitza, ki ga je pred dnevi Mednarodno športno razsodišče CAS obsodilo na osemletno prepoved nastopanja. Arbitri niso pritrdili pojasnilom s strokovnjaki vred, da ni uporabljal rastnega hormona. Ni pretehtalo, da dopinška metoda analize vzorca, po kateri je bil pozitiven, ni več v veljavi in da je bil drugi športnik – estonski tekač Andrus Veerapu, obtožen po enaki metodi, oproščen. Nemška antidopinška agencija, ki ga je tožila, pa ni želela ponoviti analize vzorca po novi zdaj veljavni metodi. Sistem antidopinga očitno zahteva tudi stranske žrtve. Naj se ve.
