Turnir v Ljubljani je na odlični lokaciji in organiziran na visoki ravni. Drugi razlog je moja sestra Katarina, ki je želela nastopiti na turnirju. Tretji razlog pa je moja ljubezen do odbojke.
Kdo je koga bolj priganjal? Vi sestro ali ona vas?Ideja je najprej padla v šali, nato pa sva bili obe zelo zainteresirani. Jaz zaradi veselja do odbojke, Katarina pa potrebuje takšne priložnosti, ker je mlada.
Ste bili v premoru odbojkarsko aktivni?Igrala nisem skoraj tri leta, sem pa trenirala skupino igralk. S tem sem spet prišla v stik z odbojko na mivki, čeprav sem najprej rekla, da jo bom povsem pozabila. Toda ko sem spet stopila na mivko, sem imela takoj odličen občutek. Nato sem začela trenirati mlajše punce, tretje leto pa že igram.
Vaju bo Simona spodbujala s tribun?Seveda, saj je trenerka in tega ne bo hotela zamuditi. Zagotovo nama bo dala kakšno pridigo (smeh).
Kako vam gre študij prava?Pravo me kot veda zelo zanima, toda način študija ni zame. Zahteva veliko izoliranosti in sedenja, zato se ne moreš veliko družiti z ljudmi. Na pravni fakulteti v Ljubljani se moraš študiju posvetiti 120-odstotno, česar pa jaz ne morem, saj imam ogromno aktivnosti. Trenutno sem v tretjem letniku, a lahko bi bilo bolje, če bi pustila ostale stvari.
Katere so še druge aktivnosti?Predvsem mi ogromno časa vzame odbojka na mivki. Skupaj s sestro Simono pripravljava nov projekt, da bi odprli šolo ali celo klub odbojke na mivki za najmlajše. Da bi imeli novi rodovi redne treninge, tekme, priprave v tujini… Ideja je še v povojih, toda naredili bova čim več, da se nekaj premakne naprej.
Kakšen potencial vidite v mlajših kategorijah?Potencial je res velik, toda z mladimi igralkami bi bilo treba delati pravilno. Že od malih nog jih je treba naučiti pravilne tehnike in taktike. Že deset let se pogovarjamo tudi o enem pokritem prostoru, kjer bi lahko igrali odbojko na mivki, česar v Sloveniji še vedno ni. Dovolj bi bil že balon ali kakšna streha, samo da bi lahko igrali na suhem.
Za klub odbojke na mivke bi bila dvorana skoraj nujna.Res je. Z odbojkarsko zvezo se o tem še nismo pogovarjali, saj s Simono še nimava povsem začrtanih stvari, toda do pogovora bo moralo zagotovo priti prej ali slej. Vložiti bi morali tudi veliko časa in truda. V svoji karieri sva se naučili toliko stvari, da bi bilo škoda, da tega zdaj ne bi delili naprej. Poznava skoraj vse korake, ki so potrebni za uspeh, zato bi radi novim generacijam prihranili marsikatero težavo.
Vam ustreza delo trenerke?Nikoli nisem hotela biti trenerka, saj sem mislila, da ne znam razlagati stvari. Toda, ko sem enkrat poskusila, mi je res postalo všeč. Podobno velja za Simono.
Vaju najmlajša sestra Katarina upošteva?Do nje nikdar ne moreš imeti zgolj odnosa trenerka – igralka. Še vedno je najina sestra, kar na treningu pogosto pride do izraza. Včasih nama ona reče kaj, kar drugemu trenerju ne bi, enako velja za naju v odnosu do nje kot igralke.
Bi bilo treba mlade igralke in igralce takoj usmeriti v odbojko na mivki?Dobro je, da mladi spoznajo tako odbojko v dvorani kot odbojko na mivki. Nekje pri šestnajstih ali sedemnajstih letih pa je dobro, da se usmerijo v eno od zvrsti odbojke in se ji povsem posvetijo.