Padec je boleč. Slovenija je imela kljub poškodbam, boleznim in odpovedim najmočnejšo zasedbo v evropski ligi. Nasproti so stale zasedbe, ki razen redkih posameznikov nikakor ne spadajo med omembe vredne. Poleg Slovenije sta na zadnjem evropskem prvenstvu nastopili le še Turčija in Danska, a slednja je sodelovala le zato, ker je bila soorganizatorica tekmovanja. Vsi preostali so daleč od evropske elite, kar očitno velja tudi za Slovenijo. Sanje o nastopu v svetovni ligi proti najprestižnejšim reprezentancam so se ponovno kruto razblinile. Naslednja slovenska aktivnost bo zato šele spomladi prihodnje leto v dodatnih kvalifikacijah za novo evropsko prvenstvo.
Ob preteklih neuspehih so igralci poudarjali, da imajo premalo izkušenj in premalo tekem proti najboljšim zasedbam na svetu. Toda računica je jasna – če ne moreš doma premagati niti zasedbe, kot je Grčija, potem ne moreš igrati s Srbijo, Italijo, Nemčijo ali Brazilijo. Ob vseh ključnih porazih (Finska in Nizozemska na EP, Grčija v EL) je bil opazen strah v očeh slovenskih odbojkarjev. Igrali so, kot da imajo na nogah uteži. Selektor Slabe jih očitno ne zna odstraniti, saj se eni in isti spodrsljaji ponavljajo že eno leto.
Slabetu je pogodba potekla, zato se mora slovenska odbojkarska zveza odločiti, kako naprej. Reprezentanco je v preteklosti že vodil tujec Veselin Vuković, a je napovedana zgodba o uspehu prav tako hitro razpadla. Nedvomno bodo morali odgovornost prevzeti tudi igralci. Če so veliki prijatelji v lokalih, bi morali biti enako na igrišču. Pa niso. To velja predvsem za najbolj izpostavljene igralce, ki so bili zadnje tedne raje na dopustu ali na prijateljevi poroki. S samooklicanimi zvezdniki, ki so to le ob igrišču, pa noče delati noben vrhunski – in tudi drag – trener.