Denar te motivira, le dokler si ne zagotoviš eksistence

(smeh) Bolj me zanima, da bi delal v hotelu kot menedžer. Izkušnje pa imam res primernejše za turistično agencijo.

Glede na to, da veliko potujem, ko igram odbojko, si urejam letalske vozovnice..., turistična agencija sploh ni slaba ideja.

Potovanja so mi všeč zaradi nove kulture, novega jezika, spoznavanja novih ljudi. Vse to me pritegne. Sedenje na letališčih pa mi preseda.

Ne še, to je moja sanjska destinacija vse odtlej, ko sem prvič videl fotografije tropskih plaž. Bora Bora je še danes moja želja. Pri eni izmed letalskih družb sem že imel zbranih dovolj milj, da bi imel let zastonj, a takrat sem bil samski in ni bil pravi čas.

Trudim se. Nemščina je bila zaradi bližine Avstrije in množice televizijskih programov vedno moj drugi jezik, angleščina nam je vsem blizu, v srednji šoli pa sem imel kot predmet tudi francoščino, zato mi je bilo lažje, ko sem šel v Francijo igrat odbojko.

Slovenija se mi zdi kot dežela zelo lepa, z veliko geografskimi posebnostmi, imamo morje, Alpe, nižine, kras, vse te različne pokrajine se srečajo. Smo pa včasih preveč zaprti in omejeni s svojo majhnostjo, prehitro se zadovoljimo s tem, kar imamo v Ljubljani ali Mariboru. V drugih državah šele spoznavamo druge načine in ideje.

Na Havajih večina ne ve, kje je Slovenija, poznajo pa sosednje države, na primer Italijo in Avstrijo. Po imenu mnogi sklepajo, da smo povezani z Rusijo. Kar se tiče slovenskih športnikov, košarkarski navdušenci vedo, kdo je Goran Dragić, poznajo tudi Nesterovića. Naš evropski nogomet tam ni ravno priljubljen, se pa marsikdo vendarle spomni tekme med Slovenijo in ZDA z zadnjega svetovnega prvenstva. Tu in tam pa najdeš posameznika, ki se je na primer z vlakom peljal skozi Slovenijo ali pokusil naše pivo.

Sistem univerze je drugačen, saj predmete ponujajo večkrat in ob različnih urah. Vsak študent si sam izbere, koliko predmetov bo imel na semester, in si sestavi svoj urnik. Veliko je tudi svetovalcev, ki ti pomagajo. Če kdaj nastopaš za univerzo in manjkaš, so profesorji razumevajoči, od rektorja dobiš tudi opravičilo, zakaj si manjkal.

Čas se najde. Toda ritem predavanj, treningov in še kakšnega dela ob strani, saj v odbojki ni štipendij, je naporen in vzame veliko časa. Je pa res, da en semester ne tekmujemo, ampak le treniramo, tako da gremo ob koncih tedna dostikrat na plažo in uživamo.

Ne. Razmišljam drugače. Pri plači te denar motivira le tako dolgo, dokler si ne zagotoviš eksistence, kasneje so bolj nematerialni načini večja motivacija. Denar potrebujem za eksistenco, ne gledam pa na vsak dolar. Blizu mi je švedska mentaliteta, ko oddelajo 40 ur na teden, potem pa se posvetijo svojemu zasebnemu življenju.

Kot otrok sem treniral tudi tenis, trener odbojke Peter Možič pa je znal delati z mladimi, nas pritegniti in navdušiti. Na treningih smo se s fanti dobro razumeli in v odbojki ostali.

Gre za veščino. Višina je prednost, a je veščina z žogo pomembnejša. Tudi v Sloveniji imamo odbojkarje, na primer Mitja Pleško je takšen, ki obvladajo žogo in se lahko kosajo z višjimi. Je pa odbojka zahteven šport, pomembni sta očesna in telesna koordinacija. Mogoče je košarka malo enostavnejša. Pri odbojki morajo tudi dvometraši delati iste stvari kot nižjerasli, pri košarki so vloge malce bolj porazdeljene. Pri odbojki mora bloker tudi servirati, igrati obrambo, podajati ali sprejeti žogo. Seveda košarke ne poznam dovolj dobro, a tako se mi zdi.

V Ameriki smo imeli na treningih merilce hitrosti in takrat sem imel najmočnejši udarec 65 milj na uro, se pravi okoli 105 kilometrov na uro. Vem pa, da nekateri udarjajo tudi s hitrostjo 125 kilometrov na uro.

Ne. Sicer večkrat pri obrambi žoga koga zadene v glavo, a več kot solzne oči ali kapljica krvi se ne zgodi. Žoga je vseeno mehka in smo je vajeni.

Odbojka na mivki mi je zanimiva, saj daje občutek svobode. V dvorani imaš trenerja in številno ekipo, v odbojki na mivki pa je dovolj, da se zberete štirje, greste na plažo in se v soncu mečete po mivki. Morda bi to lahko nekdo primerjal s tenisom, a je težko, saj ta zahteva trenerja, vsakodnevno delo po pet ur že od šestega leta... Pri nas je veliko olimpijcev, ki so odbojko začeli igrati z 18 leti. Mene šport privlači, vloga posameznika je večja, vsak je svoj trener.

Tine ima neverjetno mednarodno kariero. Ko sem igral z njim, je bilo vrhunsko. Že tedaj je bil daleč najboljši igralec v celotni generaciji, na srečo sem bil dovolj dober, da sem igral z njim, ker brez njega gotovo ne bi bil svetovni prvak.

Vsi imajo obveznosti v dvorani, saj so tudi reprezentanti. Sam teh reprezentančnih obveznosti nimam, v igranju na mivki pa uživam. Večina reprezentantov tistih nekaj prostih dni izkoristi za dopust, kar je razumljivo. Imel sem srečo, da sva z Janom Pokeršnikom podobno zagnana za igranje na mivki in on je v tem videl svoj dopust.

Z Janom se super ujemava, je pravi partner zame, upam, da bo še lahko igral. V nasprotnem pa ne bi imel nič proti, če bi se za igranje odločili Tine (Urnaut, op. p.), Alen (Pajenk, op. p.) ali Matevž (Kamnik, op. p.).

Odbojko na mivki igram že dolgo, spremljam svetovno ligo in o njej sem vedno sanjal. Najin uspeh ni nič manjši, ker ni bilo nekaj najboljših ameriških in brazilskih ekip, saj je bila kakovost še vedno vrhunska. Veliko je odvisno tudi od žreba, z malce več sreče bi se lahko prebila tudi do polfinala.

Denarna nagrada je 3375 dolarjev in je spodbudna, a premajhna za kakšnega dobrega dvoranskega odbojkarja, ki mu je pomembnejše in donosnejše igranje v klubu. Profesionalci v odbojki na mivki z izjemo najboljših štirih parov niso ravno bogataši.

Treba je potovati, plačevati hotele, nabere se kar nekaj stroškov in na koncu od nagrade ostane bolj malo.

Večkrat smo igrali mešani pari, kot inštruktor in trener pa sem dostikrat igral kar sam proti dekletoma.

Je podobno, kot če greš na plažo in opazuješ dekleta. Zaradi tega je šport samo še bolj atraktiven. Seveda pa mene ob gledanju veliko bolj kot žensko telo zanima kakovost odbojke.

(smeh) To sem res rekel. Zanimivo bi ju bilo videti, po njunih predispozicijah bi bili kar dober par, če bi se naučili ustrezne tehnike.

Odbojkarji to vedno primerjamo z dvorano, kjer se mečemo na trdo podlago in je pomembno, da znaš pasti pravilno. Pri mivki pa je vse mehko. Zato ne čudi, da je tudi kariera odbojkarja na mivki daljša, saj sklepi manj trpijo in je poškodb manj.

Filma se spomnim, v njem igra tudi nekaj profesionalcev, toda zgodba je res filmska, študent, ki komaj skoči do roba mreže, potem premaguje profesionalce in olimpijske prvake. Z odbojkarskega stališča je privlečena za lase. So pa tovrstni filmi za popularizacijo seveda dobrodošli.

Na Havajih je odbojka zelo popularna. Naša ženska ekipa je imela v povprečju več kot 6000 gledalcev na tekmo, v zlatih časih pa smo imeli fantje razprodan tudi objekt za več kot 10.000 ljudi. V Kaliforniji je na plažah ogromno igrišč ob kilometrskih plažah, enkrat smo jih našteli več kot 190. Ljudje v prostem času igrajo odbojko, plaža Hermosa je nekakšna meka za odbojko na mivki.

Prenaporno in prenevarno je, da bi treniral in igral oboje. V odbojki na mivki so vsi turnirji od aprila do oktobra, v dvorani pa od oktobra do aprila. Kot da bi namigovali, igraj na mivki, nato pa pridi v dvorano. Mnogi najboljši Slovenci bi zlahka igrali oboje, saj so si mnoge prvine podobne. Se je na primer že zgodilo, da sta bila Nizozemca evropska prvaka najprej z reprezentanco, nato pa še na mivki.

To bi bilo super.

Seveda je želja, že samo vabilo bi mi laskalo. Ko sedaj vidim sestavo ekipe, bi v najboljšem primeru imel možnost, da pridem na širši seznam, v ožji izbor ali v prvo postavo pa nikakor. Odkrito povedano bi si povabilo pred nekaj leti še želel, sedaj pa ga ne pričakujem.

Rad si puščam več vrat odprtih. V dvorani treniram otroke, na mivki sodelujem na kampih. Toda bolj se vidim v akademski sferi. Ravnokar končujem magisterij v ravnanju s človeškimi viri, imam še tri izpite. Še eno leto bom ostal v Franciji, ker sem tako blizu Basla v Švici, kjer sem že navezal nekaj kontaktov za službo za polovični delovni čas.

Z veseljem bi se vrnil, toda pri nas gospodarstvo ne cveti, pa še diplome iz tujine ne priznamo, treba je obiskati nekaj uradov, da ti jo nostrificirajo. V Avstriji ali Švici je dovolj, da imaš diplomo iz ZDA. Moja fakulteta je mednarodno priznana, še višje rangirana kot univerza v Ljubljani ali v Mariboru. Imam celo prijatelja, ki je študiral na Harvardu, pa ima v Sloveniji probleme. Zakaj?