Atila, bič božji

Če ste gledali film Vesna, potem veste, da so bili po drugi svetovni vojni v Ljubljani glavni frajerji odbojkarji. Šele kasneje so se našli košarkarji, kot sta Kristančič in Daneu, ki so prosili našega trenerja Miloša Kosca, ali jim odstopi del igrišča. Kosec jim je dovolil, saj je bil hkrati njihov prvi trener, saj je prav on v Slovenijo prinesel košarko, ki jo je med vojno igral skupaj z Američani. Košarkarji so bili kar malce ljubosumni na odbojkarje, ker so ti skočili tako visoko, da so žoge letele vrh kostanjev. Ljudje, ki so se sprehajali ob igrišču, so kar obstali in v Tivoliju smo imeli odbojkarji med treningi po 400 ljudi. Toliko, kolikor jih zdaj pride na tekmo!

Marsikomu je bila prisotnost odbojke v Tivoliju odveč, zato so jo izrinili najprej v Šiško, na periferijo. Nato so si izmislili še prioritete športov in odbojka je šla za trideset let v ilegalo. Nekateri smo kljub temu ostali in začeli vzgajati talente, ki so bili v prvih slovenskih reprezentancah. Med njimi je tudi Dejan Fujs, ki je zdaj trener Panvite iz Murske Sobote. Bil je ključen igralec, ko smo leta 1995 premagali Ruse. Njegovo partizansko ime v reprezentanci je bilo Atila, bič božji. Fujs je velik bojevnik, to pa zahteva tudi od svoje ekipe. V njej ima glavno vlogo Aljoša Bogožalec iz Krope, ki pred tekmo vedno poje pesem Kovači smo in naša sila, a njega sploh ni v reprezentanci. Ali je na tem svetu sploh kaj poštenosti? Zares sem zbegan.

V soboto pa sta igrala dva trenerja. Luka Slabe, ki je akademik, in Dejan Fujs, ki je »naturšček«. Oba se trudita za popularizacijo odbojke, mi pa moramo poskrbeti, da bomo združili tako akademike kot naturščke, zraven pa dodali igralne talente.