S plastično žogico bo več izmenjav udarcev

Minuli teden se je Samsonov mudil v Ljubljani, kjer je potekala seja izvršilnega odbora Mednarodne namiznoteniške organizacije (ITTF), na kateri je bil prisoten tudi predsednik zveze Adam Sharara, Belorus pa je sodeloval kot predstavnik igralcev. Nekdanji najboljši igralec na svetovni lestvici je bil v Sloveniji že velikokrat, prvič pa leta 1993, ko je v Ljubljani ubranil naslov evropskega mladinskega prvaka. »Zelo dobro se spominjam mladinskega evropskega prvenstva v Ljubljani leta 1993. Spominjam se tudi prihoda v Ljubljano ob koncu devetdesetih let, saj mi ni bilo vseeno, da me je Ignjatovič premagal v Minsku. Spominjam se tudi uspešnih nastopov v Velenju, tako da lahko rečem, da imam na Slovenijo prekrasne spomine, ki so vezani tudi na moje igralske uspehe,« je v ljubljanskem hotelu Plaza, kjer je bival v času tokratnega obiska v Sloveniji, v srbskem jeziku odgovarjal Vladimir Samsonov.

Tri zlate kolajne Domračeve so bile res neverjetne. Spremljal sem njeno zmagovito pot in ji iz srca privoščil, kar je dosegla v Rusiji. Na splošno so bile igre v Sočiju za Belorusijo zelo uspešne, saj smo osvojili kar pet zlatih kolajn. Res odlično!

Potem ko sem si veliko let služil kruh v Belgiji, sem našel nov izziv in podpisal večletno pogodbo z Granado. Špansko moštvo je bilo tedaj zelo dobro, saj se je nekajkrat v ligi prvakov uvrstilo v polfinale, z mojim prihodom so želeli narediti korak naprej. Imeli so visoke cilje, v katere sem verjel. Podpisal sem dobro pogodbo in vzljubil mesto. Po šestih ali sedmih mesecih po mojem prihodu je klub zašel v finančne težave. Glavni sponzor kluba je bila banka, ki ni zmogla več vlagati toliko denarja v namizni tenis. Klub je v dobrem letu propadel. Tedaj je šel starejši sin v šolo in naleteli smo na težavo, kje sedaj najti novo življenjsko lokacijo. Tedaj sem podpisal pogodbo z ruskim klubom, kjer pa je sistem igranja drugačen kot denimo v Nemčiji ali Franciji. V Rusijo pridem petkrat na leto za štiri, pet dni in igramo turnirski sistem lige. Poleg tega igramo še v ligi prvakov. Odločili smo se, da bomo ostali v Granadi, kjer sedaj živimo že pet let. Za življenje je to mesto izvrstno, všeč nam je šolski sistem, imamo veliko prijateljev.

Dokler se bom dobro počutil, bom še igral. Predvsem v zadnjem času sem pokazal nekaj odličnih dvobojev, ki me navdajajo z optimizmom, da sem še vedno sposoben igrati na najvišji ravni. Ko bom nekoč končal aktivno igralsko pot, si bom želel ostati v namiznem tenisu. Ne vem natančno, v kakšni vlogi, a možnosti je več. Imam tudi pogodbo s podjetjem Tibhar, kjer so prav tako odprte možnosti.

Waldner igra zaradi zabave. Ker v tem uživa. Po eni strani ima njegovo početje smisel, saj mora ostali v kondiciji, če želi igrati na takšnem nivoju.

Vedno sem se zavzemal za igralske pravice, da bi bila povezanost med igralci in samo mednarodno organizacijo čim boljša. Strinjam se z vami, da bi mi bilo lažje, če bi se posvečal le igranju, a se po drugi strani čutim dolžnega, da s svojimi izkušnjami in znanjem pomagam, da bi se igralci čim bolje počutili.

Želeli bi si, da bi bilo v namiznem tenisu več denarja za igralce. Želimo si, da bi bili več prisotni po televiziji. Namizni tenis rabi zvezde, večjo prepoznavnost. Sedaj bo prišlo do sprememb, saj bomo od 1. julija letos naprej igrali s plastičnimi žogicami.

Mislim, da bo šlo. Žogica bo počasnejša in bo hkrati prenesla manj rotacije. Verjetno bo posledično več izmenjav udarcev, zaradi česar bi bil lahko namizni tenis atraktivnejši. Verjamem pa, da igralci, ki so trenutno v vrhu, bodo še naprej, saj jih sprememba žogice ne bo spravila z vrha.

Kitajci oziroma Azijci so trenutno toliko spredaj, da bo kaj takšnega v naslednjih desetih letih zelo težko. Več trenirajo, imajo boljše trenerje, celoten sistem... Takšen mora biti cilj Evropske namiznoteniške organizacije, ki bi se morala lotiti sistemsko, kako vzgojiti svetovnega prvaka.