Na Japonskem se je izkazala Manca Fajmut, ki se je pred začetkom te sezone odločila, da se bo s Koroškega preselila na Dolenjsko ter vadila v namiznoteniškem centru. Državna prvakinja je naredila velik napredek, lačna je mednarodnih izzivov, z zmagami pa je predvsem sebi dokazala, da je na pravi poti. Slovenski namizni tenis pa je dobil potrditev, da dobro dela, da je center osnova za napredovanje ter da mora tej poti slediti. Prvemu možu NTZS Marjanu Hribarju se vse bolj obrestuje, da je iz tujine v Slovenijo vrnil Jožeta Urha, ki fantastično vodi center na Otočcu.
Izhodišče, ki si ga je v skupinskem delu s petimi odmevnimi zmagami priigrala slovenska moška reprezentanca, je bilo sijajno. Sistem 2+1, torej dve zmagi Tokiča ter ena preostalega dela reprezentance, je deloval brezhibno. Prigarala se je izjemna možnost, da bi se Slovenija drugič zapored iz druge uvrstila v prvo jakostno skupino svetovnega namiznega tenisa. Italija je namreč reprezentanca, ki jo lahko Slovenija premaga venomer, v odločilnem dvoboju pa bi se pomerila s Češko, kjer bi imel Saš Lasan povsem realne možnosti vsaj za eno zmago, saj so Čehi z Lasanovo obrambno igro premagljivi. Nepričakovana poškodba Tokiča je preprečila takšen scenarij. Najboljši slovenski lopar torej že drugič zapored na ekipnih SP svojega posla ni opravil, kot bi si želela strokovna okolica. Predlani, ko je Slovenija v Dortmundu igrala v najmočnejši diviziji, Bojan Tokič zaradi utrujenosti sploh ni tekmoval. Tokrat pa je v Tokiu dobil vseh devet skupinskih dvobojev, ko je šlo najbolj zares, pa se je poškodoval.
