Obe slovenski reprezentanci sta vseeno upravičili pričakovanja in potrdili, da sta še vedno v vrhu drugega kakovostnega razreda, v Tokiu pa jima je le malo zmanjkalo za napredovanje med svetovno elito. Še posebno blizu so bili fantje, a jim je morebitno napredovanje preprečila poškodba najboljšega igralca Bojana Tokiča, ki si je proti Egiptu poškodoval gleženj. Do Tokičeve poškodbe je ekipi trenerja Bojana Raka kazalo odlično, kajti po petih zmagah na petih dvobojih (Dominikanska republika, Vietnam, Bolgarija, Egipt, Norveška) je osvojila prvo mesto v skupini H, se uvrstila v četrtfinale in se spogledovala z uvrstitvijo vsaj na 26. mesto, ki bi prinesla vrnitev v elitno skupino A. Toda proti Egipčanom si je Tokič poškodoval gleženj, tako da Novogoričan ni mogel nastopiti na dvoboju z Italijo za polfinale, ki ga je Slovenija izgubila z 1:3. Edino točko za Slovenijo je osvojil državni prvak Uroš Slatinšek, ki je odpravil nekdanjega kadetskega evropskega prvaka Leonarda Muttija, izgubila pa sta Jan Žibrat dvakrat in Saš Lasan enkrat.
»Proti Norvežanom sem še stisnil zobe. Čeprav sem dvakrat zaradi nestabilnosti gležnja končal na tleh, se to ni pretirano poznalo. Proti Italiji nisem mogel več. Žal sem prišel v leta, ko bodo poškodbe vse pogostejše, s tem se bom moral sprijazniti. Kako resna je tokratna poškodba, bom videl šele po vrnitvi v Nemčijo, kjer me bodo pregledali klubski zdravniki,« je pojasnil Bojan Tokič, ki meni, da svoje igre na SP ne more realno ocenjevati, saj so bili tekmeci večinoma precej slabše kakovosti od njega: »Edino pravo tekmo sem odigral proti Egipčanu Omarju, kjer mi je res šlo vse kot po maslu in sem se oddolžil za lanski poraz na turnirju v Dohi. V drugih tekmah sem igral le toliko, kot sem moral za zmago. Moram reči, da je naša uvrstitev realna, ne morem pa zatrditi, da bi se z mano uvrstili v prvi razred. Do tja je bila namreč na videz kratka, a vseeno še precej dolga pot,« priznava Tokič.
Sočasno Tokič ocenjuje, da kakšne posebno bleščeče prihodnosti za sedanjo moško reprezentanco, ki ostaja v drugi kakovostni skupini, v katero je padla pred dvema letoma v Dortmundu, za zdaj še ne vidi: »Saš Lasan je star 43 let, Uroš Slatinšek 35, jaz 33. Mi bomo skupaj še en ciklus svetovnega prvenstva, nato pa bodo morali na površje splavati mladi. Njihov vodja bo moral biti Jan Žibrat, ki pa bo prav tako moral izboljšati svoje dosežke. Prave zmage v zadnjih dveh letih ni zabeležil.«
Tudi ženska reprezentanca Slovenije je v deželi vzhajajočega sonca igrala v skladu s svojimi sposobnostmi. Slovenke so v svoji predtekmovalni skupini osvojile tretje mesto, kar je bilo glede na položaj na svetovni kakovostni lestvici povsem pričakovan dosežek, čeprav je bila po drugi strani zmaga proti izbrani vrsti Grčije morebiti dokaj nepričakovana. Predvsem uspeh proti Grkinjam je prinesel tudi napredovanje v četrtfinale svetovnega prvenstva na Japonskem (potrdile so ga z zmago proti Bolgariji s 3:0), v katerem pa izbranke selektorice Vesne Ojsteršek Drnovšek proti prvi nosilki Tajski seveda niso imele realnih možnosti za morebitno presenečenje.
Proti favoriziranim Tajkam so slovenske namiznoteniške igralke izgubile z enakim izidom kot fantje proti Italijanom (1:3). Edino točko je prispevala Jana Ludvik, medtem ko sta praznih rok ostali Manca Fajmut (dvakrat) in Jana Tomazini. Prav Ludvikova, ki je nekoliko nepričakovano dobila poziv selektorice za nastop na Japonskem, je bila debitantka na svetovnem prvenstvu, kljub temu pa je na štirih dvobojih kar trikrat zmagala.
