Verjetno v nedeljo popoldne v bližini velike gotske katedrale svete Marije v mestecu Aranda de Duero v španski pokrajini Burgos ni bi bilo bolj zadovoljnega kolesarja, kot je bil Jani Brajkovič. Bil je nasmejan kot v najboljših časih. Ponosno se je, kot kamniti svetniki nad gotskimi portalom, postavil pred objektive skupaj s Kolumbijcem Nairom Quintano in Špancem Danielom Morenom. Končno je le dočakal vrnitev na zmagovalni oder. Nemara je še več simbolike – da je morda konec uroka, ki se ga je držal dolge dni. Simbolno vstajenje Janija Brajkoviča, torej.
Petdnevno etapno dirko po provinci Burgos si bo zagotovo zapomnil. Nemara že zato, ker sta ga premagala le letošnji zmagovalec italijanskega Gira in Španec v dresu Katjuše, ki sodi med najboljše na svetu. »Na žalost me na Vuelti ne bo zraven,« je bilo ob veselju po »vstajenju« v Brajkovičevih besedah čutiti tudi veliko grenkobe, da dobre pripravljenosti pač ne bo zmogel pokazati tudi na tretji veliki tritedenski dirki. To bi ob nizu težav in smole v deseti sezoni med elitnimi kolesarji še kako sedlo. Žal na 69. izvedbi ne bo niti nobenega drugega slovenskega kolesarja.
K sreči je »vstajenje« na Vuelti Burgos za 30-letnega Belokranjca prišlo kot nalašč. Petdnevna dirka z vsemi glavnimi prvinami etapnih dirk od razgibane, gorske etape do kratke vožnje na čas je prava generalka za veliko Vuelto in velja kot zelo referenčna preizkušnja. Najboljši se po pravilu pokažejo tudi v veliki izložbi tritedenske dirke in prav zanimivo bo spremljati, kaj bosta naredila vzdržljivi Quintana in hitri Moreno, ki sloves enega od kolesarjev elitne dvajseterice na svetu vedno pokaže predvsem na Vuelti. Oba sta med favoriti za skupno zmago.
Brajkovič je sicer potožil, da bi tudi v kratki vožnji na čas (10. mesto) lahko odpeljal bolje, saj je po najboljšem vmesnem času v prvem delu po klancu navzdol izgubil čas, a previdnost je po dolgi kalvariji z nizom padcev razumljiva. Vse v slogu pregovora: bolje vrabec v roki kot...
Če bi za kriterij vzeli svetovno kolesarsko lestvico »CQ – cycling quotient«, najbolj referenčno lestvico med cestnimi kolesarji, Belokranjec podobnega uspeha ni imel že od velikega francoskega Toura 2012, ko je končal na devetem mestu. Torej dve leti in mesec dni. Na zmagovalnem odru je bil zadnjič lani avgusta prvi dan španske Vuelte, ko je po zaslugi zmage Astane v ekipni vožnji na čas za en dan oblekel majico vodilnega. Še mnogo dlje, kar dve leti in dva meseca (790 dni), pa je minilo od njegove zadnje posamične uvrstitve na zmagovalni oder, ko je 17. junija 2012 slavil zmago na dirki Po Sloveniji. Mnogi so ga v tem času že zvezdniško odpisali in pokopali.
V lanski sezoni je po kriteriju CQ dosegel le polovico točk najskromnejše sezone (2009) od odhoda med elitne profesionalce sredi julija 2005. In le četrtino točk najuspešnejše sezone 2010, ko je bil ob koncu leta med trideseterico najuspešnejših kolesarjev sezone. Če je lansko sezono na lestvici CQ končal na 281. mestu, je trenutno šele na 318. kot sedmi izmed slovenskih kolesarjev.
Za najboljšega slovenskega kolesarja vseh časov je bila vmes ena sama kalvarija. »Vse, kar si želim, je malce sreče. Ne želim veliko. Le malce te presnete sreče,« je žalostno izlil čustva po viharju spolzkih cest dirke Po Poljski tretji dan tega meseca, ko je zaradi hudih odrgnin moral odstopiti že pred ciljem prve etape. V zadnjih treh sezonah je bil to deveti odstop in prav vražje naključno – na najpomembnejših dirkah, za katere se je običajno pripravljal dolge mesece. Njegova kalvarija se je začela na Tour de France leta 2011, ko je bil prisiljen odstopiti v peti etapi zaradi zloma ključnice. In če so bili odstopi na dirki Po Baskiji 2012 (posledice padca v prvi etapi), na svetovnem prvenstvu in dirki po Lombardiji še razmeroma nedolžni in na njegovo letno bero uspehov skoraj niso vplivali, je smola sedla na kup v letu 2013. Znova odstop na dirki Po Baskiji, ko ga je izdala prebava, »vrhunec« je bil padec v šesti etapi Toura v Montpellieru (zadel v robnik, »luknja« v kolenu), pika na i pa odstop na svetovnem prvenstvu v Firencah.
Ob kopici kroničnih težav z alergijo spomladi je za nameček moral odnehati že prvi dan dirke Po Romandiji konec aprila, ko je s kolenom zadel v krmilo. Ko je le po zaslugi besede Gorazda Štanglja in težave Kazahstancev z vizumom dobil startno številko za Giro, je bil še bolj nesrečen in je usodni šesti dan v drsalnici pred Monte Cassinom v skupinskem padcu pri 60 km/h zlomil komolec. Železno voljo, ki je ni izgubil niti v najtežjih trenutkih, je pokazal že z nastopom na državnem prvenstvu konec junija, čeprav je še vedno tožil, da ima težave tudi z živcem in občutkom toplote v roki. Ko se je v zaključku dirke vozil v skupini začelja s samimi »mladinci« in polamaterji, bi vsi kolesarji njegovega kova gladko zavili v »boks«. Nasmejan obraz sončno nedeljsko popoldne pred gotsko cerkvijo svete Marije v Aranda de Duero mu je torej vrnil za vztrajnost, za vbrizg samozavesti in vrnitev ugleda, ki ga bo na njegovo smolo lahko unovčil šele septembra na enodnevnih dirkah v Franciji in Kanadi, in selektor Štangelj ga bo rad vzel s seboj v Ponferrado. Ozadje Brajkovičeve zgodbe pa ima še eno plat. Pogodbe za sezono 2015 še nima in nemara tudi zato ni v zasedbi Astane za Vuelto.