Zdaj mi nekatere stvari postajajo jasne

Sezona je bila dobra. Uspešnejša od spodaj navzgor po starostni piramidi. V mlajših kategorijah odlična, med mlajšimi člani zelo dobra, med profesionalci dobra.

Nič drugače. Fantje niso bili dovolj dobri za tako težko dirko, kot so jo vozili. Pričakovali smo le lažji razplet, da bomo lahko zraven, a je bilo pretežko in nismo bili.

Smo zares neke vrste fenomen, saj imamo med mlajšimi člani registriranih 29 kolesarjev, Francozi 2000. Ena od manj številčnih držav je Nizozemska, pa jih imajo 400 z licenco. Slabši od šestega mesta v teh letih nismo bili nikoli. Imamo verjetno srečo, da v tako majhni populaciji najdemo dovolj veliko dobrih talentov. In da znamo tako dobro delati z mladimi. Letos je bila dobra generacija. Poznala se je vrnitev Jana Tratnika. Ostali so odrasli. Luka Pibernik je začel delati rezultate iz nič. Če nam ne bi ukradli koles v Toskani, bi bili tretji.

Dejstvo je, da odlično delajo. Prihod trenerja Marka Polanca in odločitev Andreja Hauptmana, da se bodo povsem osredotočili na mlade, daje uspehe. To je bila povsem pravilna odločitev glede na možnosti, predvsem finančne, ki jih imajo slovenske ekipe.

Dejstvo je, da razen ekipe Adria Mobil druge tudi finančno nimajo druge možnosti. Eno tako močno člansko ekipo sicer zelo potrebujemo. Po drugi plati tudi kolesarjev za tri velike profesionalne ekipe s popolno člansko zasedbo nimamo. Najboljši odhajajo v tujino, tisti vmes končujejo kariere. Hkrati bodo vse tri ekipe registrirane v UCI-razred kontinental, čeprav sta Sava in Radenska le v narekovajih »profesionalni« ekipi. Ker drugače ne morejo nastopiti na dirki Po Sloveniji. Če jih ni tam, ne obstajajo. Sicer bi lahko ekipe registrirali kot amaterske po vzoru amaterskih italijanskih ekip.

Tako je. Imeti svetovnega prvaka med nami je nekaj posebnega. Še vedno pa se sprašujem, ali znamo to sploh dojeti. Že od desetega leta sem v kolesarstvu, dolgo se s kolesarstvom ukvarjam profesionalno, a še ne dojamem povsem. Imeti svetovnega prvaka v ekipi se zgodi trenerjem in selektorjem enkrat v karieri. Zato komaj čakam, da prestopi med starejše. Zavedam se, da ga ne smemo obremenjevati ali celo od njega zahtevati uspehov že prvo leto. Prišel bo med fante, ki so tudi štiri ali več let starejši, ki so vajeni drugačnih, daljših, zahtevnejših dirk. V kolesarstvu pa vsako leto šteje. Za Mateja se ne bojim.

Malo. Kar imata skupnega, je pristop. Sta izredno marljiva, predana, že stroga profesionalca. Kolesarstvu se posvečata z vso vnemo. Vendar Matej je povsem drugačen kolesar kot Jan. Matej lahko dela rezultat na moč, na vsaki dirki, na vseh terenih, le v sprintu je malo podhranjen. Torej z veliko večjo verjetnostjo, da lahko naredi rezultat. Jan pa je izrazito napadalen. Z načinom dirkanja, ki prinaša uspeh le na vsakih 20 dirk ali še manj.

Delno. Jan zmaguje na težko ponovljiv način. Z begom, letos na evropskem prvenstvu, pred dvema letoma na GP della Liberazione, pred tremi Po ulicah Kranja. To so pomembne dirke, a na način, ki ga ni mogoče ponoviti. Ima tudi že izkušnjo z WorldToura. Je trpel in moral bi imeti dve ali tri leta, da se prilagodi. A sam pravim, da je bolje zgodaj med profesionalce kot nikoli. Ker nikoli ne vemo, kaj bi bilo.

V Sloveniji je vsak kolesar dragocen. Vsakega izgubljenega je škoda. Tega se vsi zavedamo in se res bolj potrudimo pri vsakem. Pa naj bo fant star 17 ali 21 let. No, zdaj velja tudi za dekleta, saj tudi v tej kategoriji doživljamo razcvet. V Franciji pri 2000 kolesarjih velja povsem naravna selekcija in jih devet desetin odpade že v prvem letu.

Sledim, poslušam, kar mi pravijo tisti, ki delajo z njim. Očitno se tudi taki najdejo. Lahko pa omenim, da se nobeden od tovrstnih podobnih poizkusov, kolikor sam poznam, ni posrečil. Da bi uspešno prišel od rekreativcev med »profesionalce«, ne pomnim uspešnega primera.

Ja, slišal sem za Tonyja Romingerja (zmagovalec Vuelte, Gira in drugi s Toura, op. p.), ki je bil do devetnajstih le delaven kmet visoko v hribih. A je hodil v hribe, torej je imel narejen motor. Športno srce je pogoj. In Uwe Peschel, Nemec, ki je prišel iz motociklizma. Ker je tam grdo padel. A bil je vseskozi aktiven športnik. Res pa je, da kolesarske taktike ni osvojil. Zato je bil dober le v kronometru.

Nihče se pravzaprav ne zaveda, kako globok vpliv ima lahko to. Sicer ne bom preveč presojal, dokler tega ne stori Mednarodna kolesarska zveza UCI, ampak zdi se mi, da bo primer Armstrong do tal zamajal celoten sistem. Ne kolesarstva. Kolesarstvo je že iz vseh afer pretreseno do dna in ga nobena afera ne more še bolj pretresti, kot so ga vse afere v 15 letih. Gre za sistem boja proti dopingu. Če je vsaj del, kar je objavljeno, res, pravim vsaj del, potem to pomeni, da celoten sistem boja proti dopingu ne deluje. Sicer zdaj vsi kažejo s prstom na UCI. Vendar v ozadju je sistem vodila Svetovna antidopinška organizacija WADA, svoje so imeli tudi pri USADA. Če v vsem tem obdobju niso odkrili pri nobenem od 275 testov, ali kot pravi Lance, pri več kot 500 testih, potem je nekaj hudo narobe. Če bi sistem veljal, Lance ne bi zmagal niti enega Toura.

Tudi sam ga nisem zasledil. Ne vem, zakaj? Vendar prav s tem primerom se sistem antidopinga maje v celoti. Zadnjica se trese mnogim funkcionarjem. In celemu kupu strokovnjakov in »strokovnjakom«, ki se imajo za strokovnjake, pa vlečejo težke denarje, a učinkovitega sistema in metod za odkrivanje dopinga nimajo. Ni učinkovit. Vključno s sistemom biološkega potnega lista. Sistem preprosto ne deluje. Če je le del poročila USADA res, pa če je desetino zares jemal, ne spremeni bistveno.

Nikoli nisem šel nazaj gledat imen z dirk. Morda bi na kakšni dirki več zmagal, če bi kaj črtali. (Smeh.) Leta 1999 je bil vrhunec moje kariere. Spomnim pa se primera iz istega leta, ko sem celo poletje pridno treniral, odšel na dirko Po Danski in kar naenkrat me je Tyler Hamilton ugnal v kronometru skoraj za minuto. In nič mi ni bilo jasno. Prej ga ni bilo nikjer. Sicer je brez pomena zdaj jokati na tujem grobu. Bil je drug sistem. Mi pa zdaj postajajo jasne nekatere stvari.

Lahko bi tudi tako razmišljali, a za nazaj ne moremo veliko spreminjati. Po mojem je tudi brez pomena brisati rezultate, saj kam bi pa potem prišli? Bi vse pobrisali? Iskali tistega, ki je najmanj sumljiv? Če to začnejo, je konec.

Dejansko so stvari jasne. Kolesarstvo se čisti in to je posledica tega. Že takrat, ko sem bil aktiven, je postavljena meja hematokrita na 50 opazno vplivala. Pred tem, med 1996 in kasneje, je bilo verjetno le še huje. Prvo leto med »profiji« sem s težavo dirke sploh končal.

Tudi z več denarja z reprezentanco ne moremo narediti bistveno več. Svetovno cestno kolesarstvu je podvrženo klubskemu sistemu, izključno dela po klubih. V mlajših kategorijah je dela z reprezentanco veliko, med elito le svetovno prvenstvo in olimpijada. Velika večina reprezentanc pred svetovnim prvenstvom nima niti dneva skupnih priprav. Tako kot mi. Če bi imeli več denarja, bi lahko šli na kakšno dirko več z mlajšimi. Na dirke, ki so za klube predrage. Edino to. Z denarjem iz sistemskih sredstev z racionalnim delom in potrošnjo sicer lahko izpeljemo celotni program. Težko bi s toliko denarja naredili več. Ena možnost za Slovenijo bi bila sestava močne profesionalne ekipe. Ne s statusom ProTour, ker toliko denarja nimamo, pač pa »profesional«. To bi bila nadgradnja za Adria Mobil. Rabili bi okoli pet milijonov evrov za proračun ekipe.

Ne spremljam, kako je drugod. Dejstvo je, da tega pokala v kolesarstvu ni bilo več kot deset let. Ne vem, zakaj, a ni ga bilo. Na ta način smo združili vse domače dirke, prešteli so se organizatorji, pa še avto za najboljšega je na voljo za uporabo za leto dni. Tudi to je nekaj. Kolesarstvo je šport revežev, oziroma nekje vmes med zaslužkarji in tistimi, ki od športa nič nimajo, če niso zares vrhunski.

Motivacija je kot povsod odvisna od posameznika. Nekateri so bolj dostopni, bolj komunikativni, tudi bolj popularni. Vedo, da je v športu tudi to del tega. Da se je treba pojavljati, pozirati. Je pa res, da so si po karakterju zelo različni. Z nekaterimi je lažje delati. Pri drugih pa tudi moja beseda ne pomaga.