»O tem sem sanjal, ko sem bil še majhen,« se je dvanajsti dan Toura v Saint-Etiennu ob uresničenih sanjah smejal Norvežan Alexander Kristoff. Sprinter Špilakove ekipe Katjuša je v ciljnem sprintu za razdaljo obročnik premagal Sagana. Vsaj tokrat se razočarani Slovak nemara ni počutil kot veliki poraženec dneva. Kristoff, bronast na olimpijskih igrah v Londonu, je neformalno veljal za najhitrejšega moža v vodilni skupini 90 kolesarjev z vsemi najboljšimi hribolazci. Sedemindvajsetletni naslednik boga nordijskega kolesarstva Thora Hushovda je bil v zadnjem tednu že dvakrat povsem blizu zmagi. Četrti dan ga je premagal le Marcel Kittel in šesti dan Andre Greipel. In ker je Kittel omagal čez zadnjo vzpetino, kjer Kristoff kot zmagovalec klasike Milano–San Remo ni imel toliko težav, Greipel pa je padel v zaključnih kilometrih, je bila pot do zmage odprta, čeprav Viking, vajen mraza, še zjutraj zaradi izredno vročega dneva ni verjel v uspeh.
»Ekipa Katjuša je čakala etapno zmago. V zaključku sem bil zato malce nervozen, malce preveč sem bil na vetru, le s kolegom Paolinijem v pomoč, a k sreči ni bilo težav. Znašel sem se v zavetrju kolesarjev Omege Pharma, Martina in Trentina, in pospešil, ko sem videl zraven Johna Degenkolba. V zaključku sem sicer slutil enega v bližini, Sagana, a sem lahko proslavil svojo zmago. To je lep občutek. Seveda bo danes šampanjec, a ga ne bo veliko, ker nas čakajo naporni dnevi v Alpah,« je omenil Kristoff, ki je odločilni korak naredil pred sedmimi leti, ko je na norveškem prvenstvu premagal Hushovda. Norvežan je deveti zmagovalec etap letos. V zadnjih osmih izvedbah ima Tour med 13 (2010, 2012, 2013) in 17 (2007, 2008) zmagovalcev etap. Letošnji Tour je od 198 kolesarjev začelo 29 kolesarjev, ki so že slavili (pet jih je že doma), 16 od teh več kot enkrat. Prav v povezavi s Kristoffom so prav Kittel, Greipel, Trentin in Martin zmage ponovili letos. Dokaz, da le najboljši zmagujejo na Touru. Večkrat.
Le Saganu, ki je leta 2012 zaslovel kot Tourminator, letos pa se je preobrazil v Wolverina, se uročeno izmika. Saganova zasedba Cannondale je med etapo ubrala pasivno vlogo. Večino kontrole nad ubežniki so pričakovano imeli kolesarji Gianta za Degenkolba. Sagan se v zaključku ni odločil za kakšen »pirazzato«, kot po Pirazziju imenujejo nesmiselni napad brez uspeha. Kristijan Koren in druščina so vse moči prihranili za zadnje kilometre, ko so skrbeli za močan ritem. V sprinterskem zaključku pa Sagan ni zmogel izza Kristoffovega zavetrja. »A tudi tokrat se je pri ekipah Katjuša, Giant, Omega in Cannondale izkazalo, da izkupiček velikokrat ne gre v razmerju z vloženim trudom, kar je čar kolesarstva. »To je usoda. Pridejo trenutki zmag. Pridejo dnevi, ko le izgubljamo. Težko je, a to je kolesarstvo,« je dejal Peter Sagan. Se pa v seštevku za zeleno majico vidi nadnaravna premoč Slovaka. Po dvanajstih dneh ima že 341 točk in s tem že 152 točk naskoka pred Francozom Bryanom Coquardom (Europcar) in 169 točk pred Kristoffom.
Sicer pa Tour ne bi bil Tour, če ne bi vsake toliko časa na plan znova pljusknila najbolj vroča tema zadnjega desetletja – doping. »Morskega psa« Vincenza Nibalija so vprašali, zakaj tekmuje za Astano, kjer dela s šefom Alexandrom Vinokourovom, ki so ga leta 2007 vrgli s Toura, Giuseppom Martinellijem, ki je leta 1998 vodil tudi zadnjega italijanskega zmagovalca Toura Marca Pantanija, in pomočnikom, v afero Puerto vpletenim Michelom Scarponijem. »Razlog je preprost. Ta ekipa je veliko vložila v italijansko skupino kolesarjev, projektu so želeli dati novo verodostojnost. S trenerjem Paolom Slongom delam že od 17. leta, tudi ko sem bil v Cannondalu in tudi sedaj v Astani. V ekipi sem dobil priložnost za pomemben korak v karieri. Napake so bile v preteklosti. Teh ne morem zanikati. A prihajamo mlajši, ki želimo spremeniti kolesarstvo. Želja po izboljšanju je očitna. Dokaz so biološki potni list, kontrole. To spreminja kolesarstvo na bolje. Seveda pa obstajajo posamezni negativni primeri. Mati idiotov je vedno noseča.«