»Od čakanja na dirko sem že malce utrujen. Prav zares, utrujen od čakanja,« v pričakovanju jutrišnjega starta 20. dirke Po Sloveniji razkriva občutke kolesar Tadej Valjavec. Pri 36 letih bi na največji domači mednarodni dirki še enkrat rad pokazal, koliko velja. V karavani zagotovo ne bo kolesarja, ki bi slovenskemu Touru dajal tako težo. Po več kot dveh letih prisilnega počitka (zaradi nihanj vrednosti v biološkem potnem listu je bil strogo kaznovan), po vseh znanih dejstvih, da je bil obtožen po krivem, se je vrnil v karavano, v dresu domače kranjske Save.
Dirka Po Sloveniji bo po mednarodnih standardih najbolj kakovostna, vozil pa jo bo z matično ekipo. Po drugi plati prav Valjo jubilejni izvedbi daje posebno težo. Je edini udeleženec, ki je tudi največji etapni dirki na svetu italijanski Giro in francoski Tour končal med najboljšo deseterico. Največji zvezdnik torej, če domnevamo, da sta Giro in Tour sanje vseh specialistov za etapne dirke.
Tudi zaradi zahtevnosti trase je štiridnevna preizkušnja po mnogih plateh referenčna, in sicer s krajšo vožnjo na čas v Ljubljani, izjemno razgibano etapo do Višnje Gore, težko gorsko na Vršič in sprintersko novomeško etapo. »Žal v vsej pomladi nisem vozil nobene podobne dirke, ki bi bila nalašč zame. No, bile so težke, a ni bilo pravih klancev, vsaj na koncu ne,« je potožil, sprijaznjen z dejstvom, da so take pač dirke drugega nivoja. Nemec Patrick Sinkewitz mu je marca za malo izmaknil etapno zmago na kratkem vzponu na Motovun na Istrski pomladi, na poljski etapni Szlakiem Grodow Piastowskich ga je ustavila okvara kolesa, ko je bil uspeh na dosegu. Na Rhone-Alpes Isere v Franciji je moč na klanec lahko pokazal le z osvojitvijo prestižnega gorskega cilja v kraljevski etapi. In tudi Po Slovaški (8. mesto) pred dnevi ni bilo dosti drugače: »Klanci so bili, a le za veliki verižnik, pa še ti 25 kilometrov pred ciljem. Vendar zame je bilo predvsem pomembno, da nisem padel kljub slabim cestam, da se nisem prehladil kljub dežju, pa še vsak dan sem se bolje počutil. Zadnji dan sem bil že eden najmočnejših. Težje je bilo, bolje je šlo.«
Prav v zaporedju večdnevnih zahtevnih etap ali zaporedju klancev je vedno pokazal največje odlike. Prav zato se trasa jubilejne dirke zdi kot nalašč, čeprav se njen začetek z velikima Girom ali Tourom ne more primerjati. »Vse je drugače. V Italijo ali Francijo sem vedno odšel z dirk, kot so Romandija, Trentino, Švica, in sem veliko bolje vedel, kam sodim. Pred Slovenijo je zame več ugank. Neposredno poznam le redke konkurente, kot je Patrik Sinkewitz. Je zelo močan, a po svoje nepredvidljiv. Za druge težko sodim. Pričakujem, da se taki kot Stefano Pirazzi (najboljši hribolazec na Giru, op. a.) verjetno po tej tritedenski dirki ne bodo tako hitro opomogli.«
Že kmalu se je sprijaznil, da mu je usoda namenila le slovensko ekipo, a popolnoma verjame v moč precej mlajših kolegov. »Nimam nikakršnih pomislekov, da zaradi njih ne bi zmogel biti konkurenčen. Moram jih pohvaliti, da zares dobro dirkajo. Ne dobro, odlično,« zatrdi, vesel treh lepih mednarodnih zmag Marka Džamastagiča in Tima Miklja, ki je le zaradi smole ostal tudi brez skupne zmage na Slovaškem, ter mladinskega svetovnega prvaka Mateja Mohoriča, ki te dni opravlja maturo. Valjavec se dobro spomni, da jo je tudi sam leta 1996 in potem osvojil belo majico mladega kolesarja. »Vsem je razumljivo, da na dolge klance težje sledijo, toda Mohorič zmore tudi to, zato nimam pomislekov, da ne bom imel pomoči. Največje breme bo na meni, na to sem pripravljen. Z uspehom pa se ne obremenjujem v tolikšni meri, da bo konec sveta, če se ne bo izšlo v skladu s pričakovanji.«
Samozavest si Valjavec dviga s tem, da je priprave opravil, kot bi odhajal na Giro ali Tour. »Pripravil sem se tako, kot najbolje znam. Tudi z bivanjem v višinskih razmerah. Po dveh letih, ko višinske hiše nisem uporabljal, je bilo nekaj bojazni, ker se telo vedno malo drugače odzove in čeprav imam s tovrstnim bivanjem veliko izkušenj, je vedno loterija. Reakcije nikoli ne spoznaš, dokler ne prideš na dirke. Prve dni dirke na Slovaškem sem na primer pričakoval, da bom malo boljši, imel pa sem nekaj težav z dihanjem, a sem vožnjo na čas dobro odpeljal. Mislim, da se bo vse časovno dobro izšlo,« je optimist. Seveda si je ogledal tudi del trase kraljevske etape čez Livške Ravne, z vzponom, ki ga nekateri primerjajo z zahtevnostjo Vršiča. »Šel sem na ogled. A pri trasi je vedno tako, da bomo le sproti, tudi glede na taktiko, videli, kako odločilen bo ta del. Etapa pa bo brez dvoma težka, kraljevska.«
