»Vse, kar se točkuje, je zame motivacija. Zmaga je nagrada za moj trud. Letos v Sloveniji nisem vozil veliko dirk, a očitno sem bil bolj uspešen kot ostali. Tudi pred zadnjo dirko v Podsmreki me je zanimalo, kakšno prednost imam. Zakaj bi zmago prepustil komu drugemu? Podobno kot če bi pred ciljno črto prenehal vrteti pedala. Zmagal sem že leta 2012 in za dodatno nagrado prejel enoletno uporabo avtomobila škoda. Za letos sem vedel, da dodatne nagrade ni, pa mi je vseeno. Že ko sem bil mlajši, mi je pokal Slovenije veliko pomenil. Še posebej na začetku, dokler me rezultati na domačih dirkah niso potisnili čez mejo v drugačno življenje,« je Kristijan Koren v ponedeljek na podelitvi razmišljal o pomenu pokala Slovenije.
Razmišljanje primorskega profesionalnega kolesarja, zmagovalca niza največjih domačih dirk v sezoni 2014, je še posebej zanimivo glede odnosa do domačih pokalnih tekmovanj. Če se osredotočimo le na kolesarstvo, smučarski tek, biatlon, triatlon, gorski tek in atletiko, torej dobršen del vzdržljivostnega športa v Sloveniji, imajo v različnih panožnih zvezah pokalna tekmovanja različno sistemsko urejena. Tudi za športnike ima uspeh na pokalnih tekmovanjih različno težo, velja pa da so takoj za državnimi prvenstvi s praviloma eno tekmo v sezoni na disciplino. Soodvisnosti ni mogoče skriti, le da se temu daje preskromen pomen.
»Celo sezono sem vodilne na zvezi tedensko opozarjal na napake v točkovanju. Mladim vsaka točka veliko pomeni in ni jim vseeno, ali je kdo na koncu tretji ali četrti, deveti ali enajsti. Vsako napako si mladi vzamejo zelo k srcu, krivica jih boli in tisti, ki vodijo pokalno tekmovanje, morajo to razumeti. Točke so pomembne tudi za rivalstvo med klubi,« je Srečko Glivar, trener mladih v ekipi Adria Mobila, na omenjeni podelitvi lepo opisal filozofijo v pokalnih tekmovanjih, medtem ko so nekateri mladi na zmagovalnem odru od ponosa stali tako pokončno, da je obstajala nevarnost, da bodo padli nazaj. Rumene majice (kot posebno nagrado) jim je pomagal obleči Martin Hvastija, fotografija s članskim zmagovalcem Kristijanom Korenom bo mnogim v ponos. To je idilična slika. Tisti z dobrim spominom veste, da smo v Dnevniku opominjali na brezbrižen odnos nekaterih trenerjev članskih ekip in napake v članskem točkovanju. Glivar je bil »supervizor« le za mlajše kategorije cestnega kolesarstva, kjer je opazen množični porast kolesark. »V prihodnje bomo pokalu Slovenije namenili še več pozornosti. A ni lahko. Sploh ne veste, koliko dela je s tem. Veliko ljudi je treba prositi, da pomagajo tekmovanje izpeljati. Še posebej, ker smo zelo omejeni z denarjem,« se je pridušal generalni sekretar KZS Aleš Kalan.
Sistem (povezanih) nacionalnih tekmovanj je vitalni del panoge, vsaj tako pomemben kot reprezentanca. Zlasti za delovanje klubov. Tega ne razumejo vsi. Atletska zveza letos ni več izvedla atletske lige, znane pod imenom Vzajemna, kjer so točkovali dosežke z največjih domačih atletskih srečanj. Pred dnevi so na seji upravnega odbora atletske zveze ugotovili, da udeležba na članskih tekmovanjih pada. Čudno? Pred tednom so se na seji zbora za smučarski tek predstavniki klubov uprli predlogu, da bi z namenom varčevalnih ukrepov ukinili sofinanciranje meritev časov na tekmah zimskega pokala Geoplin, ki je v pretekli sezoni obsegal 18 tekmovanj. Prav tekaški pokal je v zgoraj omenjenih panogah v marsičem za zgled. Tako glede množičnosti in interesa klubov kot finančne vzdržnosti tekmovanj. In zagotovo ima to zelo velik vpliv na uspešnost navzven, ki se odraža vsaj v izjemni generaciji tekačic, ki so v svetovnem vrhu in široki bazi tudi za biatlon. Razmerje med biatlonskim pokalom Comita, kot ga imenujejo, in tekaškim Geoplin je pri udeležbi na posamičnih tekmah tudi 50 proti 300, čez 120 samo v otroški kategoriji.
Triatlonska srenja ima ob sedmih tekmah v razvrstitvi pokala denimo 210 uvrščenih, od tega 80 v veteranski kategoriji, ki je teki in biatlon ne poznajo. Ob odprtem sistemu nastopov ima pokal v gorskih tekih 220 uvrščenih samo v mlajših in članskih kategorijah ter še 140 starejših. Za krovno AZS je ta del delovanja združenja za gorske teke najlepši zgled. V zelo tradicionalni obliki imajo isti sistem že od leta 1993. V določenih segmentih so primer, kaj je v danih okoliščina možno narediti po malih korakih, z nizkimi stroški, prostovoljnim delom, ob sicer za vse značilni skromni medijski podpori in amaterskem marketinškem pristopu. Predvsem so zgled, kako na preprost način, tudi z oblikovalsko všečnimi priznanji, najboljšim v pokalu izkažejo pozornost na zaključni podelitvi v Sori. Iz pokala sta zrasla tudi teka na Šmarno goro in Grintovec, ki sta štela v niz svetovnega pokala in bila tekmovanji na najvišji ravni atletske zveze IAAF v Sloveniji. Ob tem kot primer lahko le domnevamo, kakšen razmah bi v neolimpijski panogi še dosegli, če bi ob pestri ponudbi številnih organizatorjev gorskih tekov preskočili ozek krog petih zabetoniranih organizatorjev v koledarju, ki ga kot celotni sistem trdno drži v rokah idejni oče pokala Tomo Šarf.