Svetovno prvenstvo amaterskih kolesarjev je za ene boj za mavrične majice, za druge izziv, izkušnja, izlet. Več kot 1530 največjih kolesarskih navdušencev iz 43 držav je prišlo v Ljubljano, s spremljevalci, vseh starosti, tja do 84. leta. Z opremo, ki je ne premorejo profesionalci. Z voljo na življenjskem vrhuncu in dovršenostjo elite. Z organizacijo po zgledu maratona Franje in inštrukcijami UCI, da so idejnemu in organizacijskemu vodji Gorazdu Penku zagotovo delili komplimente.
Padcev ni bilo
Tisoč zgodb, a pisane kot mavrica. »Včeraj sem iz predala potegnila dvanajst kolajn. Toliko sem jih našla v hiši,« je v brezbrižni ponosnosti zjutraj pred startom v centru BTC pripomnila Vida Uršič. Legendarna kamniška kolesarka je v četrtek v vožnji na čas osvojila novo kolajno v kategoriji več kot šestdeset let, na prvenstva pa hodi že natančno tri desetletja. »Hotel sem doživeti še to izkušnjo. Užitek je bilo dirkati, čeprav nisem bil spredaj. Letelo pa je,« je bil z nastopom na tretjem svetovnem prvenstvu v tretji panogi, čeprav slednji le amaterski, navdušen bivši lokostrelski olimpijec iz Atlante Matej Krumpestar. Tudi mnogi drugi od 280 slovenskih udeležencev so hvalili navijaško vzdušje, ki je bilo podobno kot na maratonu Franja od Idrije, Cerknega, Kladja, Škofje Loke, Vodic, a s pomembno razliko. »To je bila že prava dirka. Napadalno, skok na skok, kot med profesionalci. A tu je drugače kot na maratonu Franja, saj ni ekip in vsak dirka zase. In nisem videl nobenega padca, vsi se znajo voziti,« je užitek opisal Simon Novak, ki ima večletne izkušnje z licenco elite.
Bivši profesionalec Primož Čerin je zgolj prvenstvo v Ljubljani imel za nov motiv, v ciljnem sprintu pa je za nekaj centimetrov zgrešil mavrično majico, da bi mu v vitrini krasila trgovino. »Seveda sem jo želel. Čez Kladje sem dobro prilezel, sprint pa je loterija, krči so me zagrabili, odloča pa trenutek za tisti centimeter. Prav za to prvenstvo, zagotovo zadnje svetovno kolesarsko v mojem življenju v Sloveniji, so me nahecali, da sem se pripravil, čeprav sem rekel, da sem po abrahamu le še za izlete,« je eno plat opisal Čerin.
Bivši zvezdnik, zmagovalec dirke po Italiji, Gilberto Simoni je bil v Ljubljani kot povabljeni gost organizatorjev, s kolesom pod nivojem, a ga ni zamikalo, da bi se zapodil v svoji kategoriji več kot 45 let. Med njimi je Marko Baloh izkoristil »ultrapotencial« in izkušnje, saj traso pozna tako dobro, da bi lahko dirkal miže in ponoči, a je majico prvaka izgubil v ciljnem sprintu proti Kanadčanu Brucu Birdu, s katerim sta od Idrije peljala sama. »Bil je zelo močan, še v zavetrju mi je bilo včasih hudo,« je Baloh priznal nadvlado Kanadčana.
Slovenci so amaterska kolesarska velesila
V kategoriji med 40 in 45 let so Slovenci Igor Kopše, Borja Jelič, Dušan Hajdinjak in Grega Tekavec osvojili celo prva štiri mesta, kar je svojevrstni fenomen, saj ta kategorija velja za najbolj divjo. »Verjetno je odločilo, da smo Slovenci dirkali kot ekipa. In zaradi poznavanja trase smo se v ključnih trenutkih, kot je vzpon na Kladje, zbrali spredaj. Tudi z nekaj sreče, saj je zadnji nizozemski konkurent že v Ljubljani pri Ruskem carju odpadel zaradi okvare,« je opisal Borja Jelič. Premagal ga je Kopše, ptujski revirni gozdar v dresu avstrijskega kluba. »Nemara je bilo tudi to pomembno, saj tujci niso vedeli, da smo samo Slovenci spredaj, in smo jih tudi taktično lažje ugnali. Slovenci smo se zgledno vzeli skupaj. Hvala jim. Sedaj je konec štirinajstdnevnega dopusta, ko sem živel kot profesionalec. Vsaj zaradi počitka je koristilo,« je opisal Kopše, ki je zamudil čas, ko bi izjemen »motor«, ki mu je na zadnjih štirih amaterskih prvenstvih prinesel že tri mavrične majice in šest kolajn, uveljavil med elito. A tam ni nikoli dirkal, saj v ospredje postavlja poklicno kariero.
Je pa Grega Tekavec (Sava) četrti in vnovič svetovni prvak v četrtkovi vožnji na čas. Na 18 kilometrih je dosegel zelo podobno povprečno hitrost kot junija absolutni državni prvak Gregor Gazvoda na isti trasi na 36 kilometrov (v dveh krogih). O kakšnih »čudežih, norostih in nenormalnostih« ni bilo govora. Tudi dopinška kontrola je zajela vse prvake, le Brazilca Zimmermanna so z zamudo lovili med igranjem himen na slovesni razglasitvi. »Letos sem prevozil okoli 25.000 kilometrov,« je Tekavec navrgel dejstvo na števcu, danes pa bo brez mavrične majice stopil kot profesor telesne vzgoje pred velenjske srednješolce. »Le redke to zanima,« je pripomnil. Pred mengeške osnovnošolce pa bo stopila profesorica matematike Ajda Opeka, svetovna prvakinja z velike Franje. Še lani je z licenco elite vozila za žensko profesionalno ekipo BTC City, izkoristila pa je izkušnje v sprintu, da ji med tekmovalkami, starimi manj kot 40 let, ni bila kos nobena. »V razred me z oznakami prvakinje ne bo, eno je služba, drugo pa hobi. In majica je prevelika,« se je izgovarjala Vrhničanka.
Če je bil favorit med mlajšimi Matej Lovše le sedmi, pa je dejstvo, da je Slovenija amaterska kolesarska velesila, s tremi naslovi v 17 kategorijah potrdila tudi 24-letna Blejka Laura Šimenc, študentka veterine. »Le dobro leto dirkam s kolesom,« je bila ponosna postavna gorenjska bivša triatlonka, z mavrično majico pa bo še ponosnejša in postavnejša vsaj leto dni do prvenstva 2015 na Danskem. Bistvo amaterskega kolesarstva je še bolj zadel 84-letni Adolf Križnar, osem let starejši od drugega najstarejšega udeleženca. »Ko sem avgusta izvedel, da bom lahko nastopil na svetovnem prvenstvu, sem šel od same sreče takoj na kolo in preveč motiviran peljal prehitro ter padel na prvem ovinku. K sreči imam dobro kri in so se odrgnine hitro celile, a sem moral za trening izpustiti vzpon na Mangart in Roglo. No, na mojih klancih čez Vrzdenec in Suhi Dol mi je šlo kar dobro,« je bil po prepeljani mali Franji zgovoren Žirovec Križnar, kaveljc SP, vesel, da lahko mavrico gleda po vsakem dežju – s kolesa.
