Vendar po neki drugi plati Valjavec verjetno nima prav. Pisanje o tej temi je v tej dobi dobro za kolesarstvo. Verjetno je bolje, da ljudje vedo, da je ozadje vse bolj sterilno. Naj ljudje vedo, da je prav on talec sistema biološkega potnega lista, ki so ga v kolesarstvu uvedli prvi in v taki širini še vedno edini. Naj vedo, da ima sistem veliko vgrajenih vrat, ki otežujejo vrnitev. Tudi po krivici obsojenim. Naj vedo, da sistem poskušajo izigrati le največji bedaki. Spomnimo se Italijana Di Luce. Ti pa, kot vemo, so in bodo, le zdrav sistem jih izvrže, čeprav katerega prepozno. Neprestane dopinške kontrole. Sistem javljanj ADAMS. Biološki potni list. Kodeks kredibilnega kolesarstva v ekipah (MPCC). Odslovitev zdravniških strokovnjakov, ki so pomagali. V zadnjem tednu so pometali z delom nekdanjih kolesarjev, ki so bili del sivega sistema pred 15 leti (pozitivni na Touru 1998). V dobi, ko bi lahko rekli, da je bil doping še znanost. Kar nekaj jih je izgubilo službo. Erik Zabel zgolj zato, ker je malce tudi lagal. Tudi vpliv javnosti skozi medije naredi svoje, čeprav za grehe daleč v preteklost. In dosedanji predsednik UCI Irec Pat McQuiad se na vse pretege, tudi z umazano politiko, upira, da jeseni ne bi prišlo do sprememb tudi na vrhu.
Ircu bo verjetno padel iz omare kakšen okostnjak. Tudi kakšen čist, ki so ga žrtvovali, da so ohranili stolčke. Dejstvo je, da se temi ne bo dalo izogniti, lokalno ali globalno. Mogoče na koncu tudi v dobro poštenih in čistih, čeprav se je Valjavec z izjemo nekaj božjega upanja že prisilno sprijaznil, da sam ne more več rešiti svoje srčno prepeljane kariere.
