Intervju s Tanjo Žakelj: Priznam, še vedno kršim zakon

Večina ljudi pričakuje, da bodo Ledine videli v veliki brežini. Presenečeni so, ko vidijo lepo planoto. Treba je iti v hrib, da prideš do Ledin, a ne ležijo na hribovitem delu, temveč na planoti. Zelo prijetno je tam.

Vaščani so vsekakor ponosni name. Ime Ledin sem ponesla širše po Sloveniji. Ljudje se sedaj bolj zanimajo, kje je naš kraj. Predvsem tiste, ki se ukvarjajo s kolesarstvom, zanima, od kod prihajam. Pa tudi društvo iz Ledin se je potrudilo za promocijo, saj so organizirali cikloros, s čimer so privabili tekmovalce v naš kraj. Radi so prišli na tekmo in tudi, da bi videli, od kje prihajam.

Drži. So zelo organizirani, radi prihajajo na tekme. V Ameriko sicer ne gredo, ker je to pogojeno z dolžino poti in financami. Me pa spremljajo na večini dirk po Evropi. Bili so, na primer, na Norveškem na zadnji tekmi za svetovni pokal.

Sprejem po uspehih vedno organizirajo. Podobno je bilo po evropskem prvenstvu. Imamo tudi mladi ansambel z imenom To smo mi prijatelji. So mladi in zagnani fantje.

Jih s pridom izkoriščam. Zelo mi je všeč, da me ljudje spodbujajo in so me sprejeli takšno, kakršna sem.

Hotela sem pojasniti, da se ukvarjam z dejavnostjo, s katero se ne veliko ljudi.

Kot osebo so me imeli vedno radi. Sem preprosta, komunikativna in sem rada med ljudmi. Predvsem sem mislila na šport, s katerim se ukvarjam. Staršem in stari mami se je na začetku zdelo, da gre za pretiravanje, ko sem začela z rednimi treningi. Kasneje, ko so prišli rezultati, so to sprejeli kot del mene. Zdaj me vprašajo, ali je kaj narobe, če nimam treninga.

To pa sploh ne. Sicer sva z očetom včasih skupaj prekolesarila nekaj poti. Preizkusiti se v vrhunskem športu je bila izključno moja želja. Začela sem pozno, bilo mi je 15 ali 16 let. A sem imela zelo močno željo. Verjetno bi znali psihologi nekoliko razširiti odgovor na vprašanje, kaj me je gnalo naprej.

Vedno sem imela visoke ambicije. Tudi v šoli sem bila pridna in tekmovalna. Rada sem bila med najboljšimi, če ne najboljša. V športu sem našla svoje talente, ki so jih odkrili tudi preostali. Športni pedagog me je spodbujal, naj treniram. Moji začetki segajo v orientacijski tek. V okviru gimnazije sem se udeležila svetovnega prvenstva. Nato smo z orientacijskim tekom zaključili. Profesor je v meni videl talent in me povezal s prvim trenerjem v gorskem kolesarstvu.

Nisem še končala. Manjkajo mi še štirje izpiti pred diplomo. Sem v dilemi, ali me to še razveseljuje.

To mi vsi govorijo. Ko sem se odločila za študij, sem se morala za nekaj odločiti in nisem bila prepričana, kaj si želim. Sčasoma sem prišla v športu na takšno raven, da sem spoznala, da me gorsko kolesarstvo bolj razveseljuje kot kemijsko inženirstvo. V prihodnje se na tem področju ne vidim.

Za zgled lahko vzamemo Petro Majdič in naše najboljše judoiste. Pred leti smučarski tek in judo nista bila poznana, bila sta zapostavljena. Z gorskim kolesarstvom je podobno. V prihodnje nameravamo ta šport spraviti še na višjo raven.

Prišla sem v kontakt z njo, ampak potem se nisem odločila za to metodo.

Ja. Vaš kolega Metod Močnik mi je želel razložiti, kakšna je metoda hitrejšega okrevanja. Če me spomin ne vara, je šlo le za masko, ne za šotor. Ampak te maske potem nisem uporabljala. Petra mi je ponudila pomoč v kakršnem koli smislu. Šotor, ki v pripravljalnem obdobju skrbi za izboljšanje krvne slike, ali trening na Rogli.

Ne. Pa tudi hitro sem se sprijaznila z nesrečo. Spoznala sem, da se je to v tistem trenutku moralo zgoditi.

Ker se je nakopičilo preveč stvari, od šole do športa. V nekaj dneh v bolnišnici sem bila prisiljena mirovati in prevetriti glavo, da sem začela drugače razmišljati in dojemati svet. Spoznala sem, da ni vse v športu, v šoli in osebnih ambicijah ter ciljih. Temveč, da je svet precej širši. V tistem času sem preveč hodila v eno smer.

Uspešna sem bila že prej, saj sem bila med drugim svetovna prvakinja do 23 let. Po nesreči sem postopoma spet prišla na najvišjo raven, ampak na drugačen način. Trud se mi je z uspehi v zadnjih letih poplačal.

Drži. Če bi bila kakšna fakulteta v bližini Ledin, bi se odločila zanjo. Očitno sem tako navezana na dom in ljudi okrog sebe, da se mi je težko prilagoditi na drugo okolje. V Ljubljani, kjer sem živela v študentskem domu, je življenje precej drugačno.

Ne pravim, da ji kaj manjka. Ampak mesto je...

Ne. Že v osnovni šoli sem imela bolj ali manj fantovsko družbo, v dekliški družbi in na zabavah pa me ni bilo mogoče videti.

Na zabavah ne. Vedno sem imela tudi prijateljice, a mi zabave nikoli niso dišale. Tudi plešem ne. Ne morem. Ne maram zabav in na njih ne hodim.

Niso mi pri srcu.

Sem, kadar nazdravimo v majhnih in zmernih količinah.

Vsekakor. Nisem pa za to, da si kaj prepoveš.

Naučila sem se poslušati trenerjeva navodila in svoje telo. Vsekakor pa gremo tudi v ekstrem. Ker na treningu včasih skušamo preseči svoje meje, nas to vodi v boljšo pripravljenost. Moraš imeti res dober občutek, da ne greš preveč čez mejo, ker je lahko učinek hitro nasproten.

Verjetno res. Ampak to povezujem s tem, da gorsko kolesarstvo prisili kolesarja, da ni pripravljen le v nogah. Včasih moram iti dol s kolesa. Moramo biti pripravljeni na vse. Cestno kolesarstvo je drugačno. Tam je temelj vrtenje pedalov.

Ja, ampak nisem ravno ekspert. Tečem za splošno fizično pripravljenost. Na smučkah je pulz hitro visok, sploh če nimaš najboljše tehnike. Na večjih tekmovanjih nisem sodelovala. Sem pa bila lani na Bloudkovem maratonu.

Že velikokrat sem slišala, da me primerjajo z njim. Povezuje naju, da prihajava s kmetije. To nama je dalo osnovne delovne navade. Vsekakor so svoj prispevek s primerno vzgojo dodali starši. Predanost športu je vrlina vsakega uspešnega športnika.

Z veseljem. V zimskem času imam čas za to, medtem ko me med sezono ni doma.

Zelo rada grem zjutraj in zvečer v hlev. Tudi če zjutraj nimam službe, grem v hlev in se držim ustaljenega urnika.

Zelo dobro moraš biti organiziran, da ti uspe vse postoriti, in predan svojemu delu. Trening sem morala prilagajati šoli, ker se šolskega urnika ne da spreminjati. Ko sem hodila v šolo, zjutraj nisem hodila v hlev. To je opravil oče.

Moram malo potrenirati... Ko sem imela nekaj več časa, sem doma leto ali dve nazaj pred hišo malo vadila. Prišla sem čez številko sto.

Zdi se mi, da se je vse tako dobro izšlo, ker sem se povsem prepustila toku. Nisem obupano iskala ekipe, ampak sem si rekla: »Če mi je namenjeno, bo super. Če ne, bom končala fakulteto.« S športom bi se še naprej ukvarjala. Tudi o teku sem že razmišljala. Niti nisem razmišljala o koncu kariere, ampak bolj o premoru. Mislila sem si, da bi ekipo dobila čez leto ali dve. Splošno pripravljenost bi vzdrževala.

Morda pa človek dobi dodatno motivacijo, ko se znajde v takšnem položaju. In če nas nekdo razveseli, ko nas povabi v ekipo, kot je mene Tine Mahkovec.

Pred dobrim letom smo se dogovorili, kar je precej pozno. Bili smo na ilegalni tekmi v okolici Ajdovščine. Tekma ni bila uradna, ampak je šlo bolj za dogovor med nami. Na posameznih etapah smo merili čas. Tam je bil tudi Tine s svojo ekipo. Vprašal me je, ali sem našla ekipo. Hitro sva se domenila, da bomo nadaljevali skupaj.

Ja, priznam. In tudi priznam, da zakon kršim še naprej.

Trudijo se, da bi ga malo priredili, da bi šel bolj na roko gorskim kolesarjem. Tudi v naši občini potekajo projekti, da bi označili kolesarske steze.

S tega vidika je omejitev povsem nesmiselna. Pa tudi Slovenija ne izkorišča potenciala, ki ga kolesarski turizem ima.

Lahko bi me uporabili kot promocijski material. Teh stikov doslej ni bilo. Sama pa ne čutim, da bi morala kaj narediti v tej smeri. Če se bo s strani države ali občine kaj premikalo v to smer, sem pripravljena sodelovati, začetnica projekta pa ne bom. Vsekakor pa vidim potencial v tej vrsti turizma.