»Nisem si mislil, da bom na tej gori z zmago pisal zgodovino. Številni si želijo zmagati na tak dan, na dan Bastilje, na Mont Ventouxu, pa še stoti Tour je letos. Moja želja pred etapo je bila zgolj dodati nekaj prednosti pred drugimi,« je Chris Froome, potem ko je z visoko dvignjenimi kazalci, uprtimi v nebo, prvi priplezal na Mont Ventoux, v besedah še vedno izkazoval skromnost. Kar 1912 metrov visoko, morda ne več pri zavesti, je kar nekaj časa hlastal za kisikom, da so mu pomagali celo s kisikovo masko, dokler ga ni dobil v roke slovenski maser David Rožman.
Froomova vožnja na velikana iz Provanse, enega najbolj impozantnih vzponov francoskega Toura, je bila vse prej kot zadržana, skromna. Po načinu vožnje se je videlo, da želi pred milijonskim občinstvom ob cesti sam postati mit. Simbolično, kot bi želel v majici ekipe Sky doseči nebo. A ne večna nebesa kot britanski rojak Tom Simpson, ki je leta 1967 za vedno končal ob cesti, dehidriran in zabasan z amfetamini. Froome je v zaključku kar 242 kilometrov dolge etape, celo najdaljše na Touru letos, deloval, kot bi bil z drugega planeta.
Le Nairo Quintana (Movistar), ki je žel učinek zgodnejšega napada, mu je bil za družbo v zadnjih kilometrih. Še to zgolj zato, da mu je Kolumbijec na plešasti gori brez vegetacije malce pomagal na čelu pri rezanju vetra. Kolumbijca je v zadnjem kilometru za sabo pustil za pol minute in dejal: »Quintana je odličen plezalec. Kapo dol pred njim. Pričakoval sem njegov napad, a ne tako zgodaj. Tudi takrat, ko sem ga ujel, sem pričakoval, da lahko zmaga. Na koncu sem še vedno imel nekaj energije v rezervi.«
Tako kot na Ax Domaines v Pirenejih v prvem tednu je Froome tudi na Mont Ventoux ob koncu drugega tedna dokazal, da je eden najboljši plezalcev. Ne samo na stoti izvedbi, pač pa v zgodovini. V zadnjih 15 kilometrih (1368 metrov višinske razlike) je, seveda ob izdatni pomoči kolegov, posebno Richija Porta, ki je opravil vrhunsko delo do zadnjih sedmih kilometrov, plezal hitreje kot Lance Armstrong rekordnega leta 2002. In Alberto Contador pred štirimi leti. Španec mu je še najdlje poskušal slediti, a Froome se ga je znebil s pospeševanjem sedem kilometrov pred ciljem, torej v njegovem najmočnejšem elementu. Razumljivo, da je Alberto Contador moral še enkrat priznati: »Froome je v klanec premočan. Močnejši je od vseh nas, kar je dokazal v Pirenejih in tu. Na Tour sem prišel zmagat, ampak Froome je zelo močan. O boju za drugo mesto? V tem trenutku ni pomembno. Dirke še ni konec.«
Contadorja je v zadnjih metrih prehitel celo pomočnik Roman Kreuziger, tudi Nizozemec Bauke Mollema se ne bo zlahka predal. Dan Bastilije, francoski državni praznik, ki vedno posebej motivira domače kolesarje, ob cestah pa se je nabrala ogromna množica ljudi, pa za Francoze ni bil uspešen. Pierru Rollandu je Froome odvzel majico najboljšega hribolazca, ki jo bo po današnjemu dnevu počitka namesto Britanca nosil Bask Mikel Nieve (Euskatel). Froomova prizanesljivost do Kolumbijca Quintana je tudi pripomogla, da je mladenič iz španske ekipe od Poljaka Michala Kwiatkowskega (Omega) prevzel belo majico mladega kolesarja.
Le Peter Sagan se v zeleni lahko sproščeno vozi samo po zadnjem obročniku, kjer ga je volja. Tik pod vznožjem Mont Ventouxa je dobil leteči sprint skupine ubežnikov in še povečal prednost v boju za najboljšega sprinterja, ko pa ga je ulovila skupina z vodilnim Froomom, je pokazal svoj smisel za šov. V soboto ni bilo nikakršne možnosti, da bi Kristijan Koren in njegovi kolegi držali nazaj napadalne ubežnike, med katerimi je slavo pobral Italijan Matteo Trentin (Omega), bolj znan kot Cavendisheva lokomotiva.
»Dva pestra dneva sta za nami,« je dogajanje na Touru opisal Kristijan Koren. »Ni etape, da bi predahnili. V soboto je kar 90 kilometrov trajalo, da se je izoblikovala ubežna skupina. Nam je bilo glede na zasedbo vseeno, le da Cavendisha ni bilo zraven in so drugi pobirali točke.« Koren je bil tudi v etapi do Mont Ventouxa aktiven v poskusih bega, a je bila naloga izpolnjena, ko je to uspelo Saganu, na cilj pa je pripeljal v »gruppettu« z zaostankom 27 minut (le 35 kolesarjev znotraj zaostanka desetih minut) in bil navdušen predvsem nad občinstvom: »Zahvaliti se moram vsem navijačem. Lepo je bilo videti slovenske zastave med tako množico gledalcev. Upam, da jih bo v zadnjem tednu še več.«