Veselje v ekipi Giant je bilo zelo prešerno, a hkrati zadržano. »Niti ni bilo posebnega slavja, saj je še preveč pred nami, da bi s tem kurili energijo. Le steklenica šampanjca pri večerji,« slavje opiše Luka Mezgec, ki ima zelo zahtevno vlogo pomočnika. »Zaradi dežja in mraza je bilo zelo neugodno, čeprav trasa ni bila tako zahtevna. Cel dan smo se morali voziti v ospredju in se izogibati padcem, kar ob dvesto kolesarjih ni lahko. Moja naloga v zaključku je bila, da se vozim za Marcelom in če zaradi kaotičnih razmer izgubi zavetrje našega sprinterskega vlaka, ga pripeljem nazaj. Dvakrat sem ga vrnil v vlak, a se je v zadnjem ovinku kaos ponovil tako v soboto kot nedeljo. Zadnjih 300 metrov je moral opraviti vsak dan sam, in to je naredil z odliko. Dokaz, da je najboljši na svetu,« Mezgec hvali kolega in pove šaljivo zgodbo iz zakulisja s sobotne etape. »Ponovilo se je, da moj padec v etapi prinaša zmago. Tako je bilo lani na Giru z Johnom Degenkolbom, lani na ZLM Touru s Kittlom in tudi danes sem padel na okrepni postaji, ko se je kolesar ekipe Tinkoff zavalil predme in se mu nisem uspel izogniti. Ko sem zamenjal razbito kolo, sem se vrnil v skupino in takoj Kittla potolažil, da naj ne skrbi, saj to pomeni le, da bomo zmagali. Se pravi, da imam tudi popoln izkupiček tri krat tri.«
Borut Božič se po pričakovanju ni udeleževal sprinterskih zaključkov, čeprav so bili tam skoraj vsi njegovi veliki tekmeci. »Poleg kronometra sta bili obe irski etapi težki in nervozni. Vso energijo sem vložil v pomoč klubskim kolegom. Zato niti nisem imel moči, da bi v zaključku še zmogel narediti kaj več. Enostavno, tako je, in to je za zdaj zelo dobro za ekipo,« pojasni zadovoljen z opravljenim delom, čeprav je bilo pred Dublinom pol ekipe udeležene v skupinskem padcu. »Celo etapo smo bili čisto v ospredju, le za trenutek pa malo 'zaspali' in na tleh so se znašli Agnoli, Gasparotto, Landa in kapetan Scarponi. K sreči je Scarpa najmanj odrgnjen. Prepričan sem, da bo Astana v Italiji še več pokazala,« pristavi. Ni še vedel, da je bil Scarponi (23. mesto) ob Hrvatu Robertu Kišerlovskemu edini hribolazec, ki je predvsem po njegovi zaslugi pridobil 11 sekund v primerjavi s tekmeci, saj se je tik za njim (33. mesto) naredila luknja v koloni.
Na jug Italije rožnato majico pelje Michael Matthews, potem ko jo je prevzel od kolega iz Orice Kanadčana Sveina Tufta. Edini, ki bi Matthewsa lahko ogrozil v rožnati, je bil dedek Alessandro Petacchi (zaostaja osem sekund), a je jasno povedal, da do prihoda v sončno Italijo ne bo sprintal na polno. Jani Brajkovič, ki se mu noge po besedah Božiča dobro vrtijo in se dobro počuti, ima 33 sekund zaostanka za Uranom. Jan Polanc je minuto zadaj. »Vzdušje na Irskem je bilo fantastično, le malo nas je pral dež. Na srečo sem preživel brez padcev in kakšnih težav. Sedaj pa na sonce,« se veseli Jan Polanc.