Tudi zaradi teh interesov je Tour zelo težak in vprašanje je, ali je bil sploh kdaj težji. Zato ubežniki težko uspevajo. Zadnje dni imajo pekel še z vročino, prej z dežjem. Richie Porte in morda še kateri so plačali ceno prav zaradi ekstremno hitre otoplitve. To se lahko zgodi vsakomur, brez opozorila. Tudi Simonu Špilaku je to zagrenilo zadnje dni. Sanjamo, da mu bo kaj uspelo. Take etape, kot je bila sobotna, bi bile kot nalašč. Upam, da se Simon v glavi ne preda in upa naprej v Pirenejih. Za Kristijana Korena vemo, da je spet v akciji Peter Sagan in bo težko prišel do svojega dne.
Na Touru me je doslej najbolj presenetila odlična vožnja Astane po tlakovani poti na trasi Roubaixa. Nibali je bil daleč najboljši in imel je sijajno pomoč Fuglsanga in Westre. Sedaj je tudi brez pomena razmišljati, kaj bi bilo, če bi bila Froome in Contador še vedno zraven. Dejstvo je, da bi oba težko nadoknadila zaostanek in bi se morala zelo mučiti. Je pa zaradi tega bolj pestro z drugimi. Denimo Francozi Bordet, Peraut in Pinot dirkajo vsak zase; dirke sicer ne diktirajo, si pa vsaj ne škodijo, če si že ne pomagajo. A to so Francozi, ki smo jih bolje spoznali že v času Tadeja Valjavca. In k sreči je to dobro tudi za Nibalija.
Za Nibalija mnogi mislijo, da ni tako občutljiv za vremenske pogoje, a vem, da mu vročina ne ugaja, a ko je v formi, zmore prek tega bolje kot drugi. Tudi nima težav z alergijami. Na spolzkih cestah je spreten kot riba v vodi, zato ga niti dež ne moti. Ko je v formi, mu vse uspeva. Ko ni v formi, kot letos na Romandiji, pa naredi kakšno blamažo. V glavi je tip zmagovalca in dirka taktično enako, ko ima močne noge ali ko jih nima. Vedno misli, da jih ima. In sedaj jih dejansko ima.
Gorazd Štangelj, športni direktor v Astani
