»Tako sem jezen in razočaran, da najraje sploh ne bi govoril, kaj se je zgodilo. Ta dva tedna v Flandriji in na Roubaixu mi nista bila usojena. Niti malo. Glede na vse bi lahko rekel, da je to totalni polom,« vedno zgovorni kolesar Borut Božič na velodromu v Roubaixu, v cilju 112. najbolj »peklenske« dirke na svetu, ni skrival razočaranja. V bližini je Nizozemec Niki Terpstra dvignil osemkilogramsko lovoriko granitne kocke, potem ko je s pomočjo najmočnejše ekipe na dirki, belgijske Omega Pharma Quick.step, uresničil otroške sanje.
V teh emocijah razočaranja in veselja se skriva le delček najprestižnejše, najtežje, »neumne« in tudi najbolj spektakularne enodnevne dirke na svetu. Vse zaradi znamenitih 51 kilometrov tlakovanih kolovozov, ki krvave in pretepene kolesarske bojevnike s helikopterji nad glavami naredijo slavne in nesmrtne, čeprav je vseh 250 kilometrov le neusmiljen boj med rajem in peklom. Z njim je letos opravila vsa četverica Slovencev, ki so bili na startu v Compiegnu. Poleg Božiča (40. mesto) so bolečine po vsem telesu, žuljave roke in krvave oči kazali tudi Kristijan Koren (36. mesto), Blaž Jarc (63.) in Marko Kump (98.) ter tako v vsej veličini pokazali, da sodijo med heroje granitnega rodea.
Ena plat dirke so bile besede zmagovalca. »Zmagati Roubaix je nekaj posebnega. Posebno zame, ker je to moja prva velika zmaga. Toliko čustev je v njej, čeprav gre v resnici za 'neumno' dirko, saj se po večini teh cest vozimo le mi enkrat na leto. Ko sem začel kolesariti, je bil Pariz–Roubaix nekaj sanjskega in zdaj so se mi uresničile otroške sanje. O zmagi sem začel razmišljati lani, ko sem končal kot peti in nisem bil veliko za zmagovalcem Cancellaro. Če ste v prvi deseterici, lahko vsak razmišlja o zmagi, če ima le malo sreče. Danes je bil moj srečen dan,« so bile besede Nikija Terpstre, ki je šest kilometrov pred ciljem 257 kilometrov dolge dirke pobegnil zasledovalni deseterici (John Degenkolb, Fabian Cancellara, Peter Sagan), medtem ko mu je hrbet kril sam Monsieur Roubaix, kot je vzdevek štirikratnega zmagovalca, Belgijca Toma Boonena, ter sam pripeljal na cilj šesturnega romanja.
Božič je bil med večjimi osmoljenci dirke. »Zaradi preobilice prahu mi je začela nagajati ročka menjalnika in nisem mogel več prestavljati. In to tedaj, ko sem bil še pri močeh, ko bi lahko še marsikaj naredil. No, saj nima smisla razlagati,« mu kar niso stekle besede z jezika, ker je dobrih 25 kilometrov pred ciljem moral menjati kolo. Pred tem je bil na enem odseku s šesterico samih velikih imen (Vanmarcke, Cancellara, Thomas) že čisto spredaj, pri močeh in sijajno razpoložen, težji od 28 tlakovanih odsekov pa za njim. »Ko sem začel loviti, mi je zmanjkalo le 200 metrov ali morda 20 sekund, da bi skupino z najboljšimi ujel nazaj. Le malo pomoči spremljevalnega avtomobila, z bidonom ali dvema, ali pomoči vsaj katerega od tekmecev in bi jih ujel,« je opisoval ključni trenutek. »Škoda, ker je ročka zatajila, sicer je bil dan, kot bi ga želel. Bile so odlične razmere, lepo je bilo dirkati. Tudi zelo dolgo so ostale velike skupine sicer zelo taktične meni zelo ljube dirke. Okoli mene so bili taki tipi kolesarjev, ki so mi že v osnovi podobni. In do okvare in menjave kolesa se je tudi vse poklopilo. Enkrat sem sicer padel čez kolesarja pred sabo, vendar ni bilo nič hujšega, to je specifika Roubaixa, ki se dogaja vsem. Tudi Cancellara je bil vpleten v padec in še marsikdo,« je svojo zgodbo »totalnega pekla, ko čutiš vse telo«, kot se je izrazil, opisal Idrijčan.
Na zgodovinski velodrom je pripeljal v skupini s Kristijanom Korenom, tri minute za zmagovalcem. Primorec, petič na Roubaixu, je bil med tistimi, ki so še posebej težko čakali »izlet v pekel«, saj je dobil proste roke in ni bil zadolžen za pomoč Petru Saganu (6. mesto), kot je sicer njegova naloga na večini drugih dirk. V Cannondalu so računali, da bo presenetil in presegel 23. mesto iz leta 2010 s svoje krstne preizkušnje, kar je še vedno najboljši slovenski dosežek trinajstih slovenskih kolesarjev, ki so nastopili doslej. S tokratnimi akterji jih je do cilja prišlo skupno deset (še Hvastija, Hauptman, Murn, Štangelj, Gazvoda in Špilak). »Moja kalvarija se je začela štiri zadnje tlakovane odseke pred ciljem,« je začel Kristijan Koren. »Ostal sem zadaj. Zmanjkalo mi je energije in moči. Preprosto nisem mogel iztisniti več. Izboljšati 23. mesto je bil velik izziv. Naredil sem vse, da bi ga lahko izboljšal. Zadovoljen sem, da sem bil do zadnjih 20 kilometrov s tistimi najboljšimi in dokazal, da sem sposoben biti tam,« so se Primorcu, umazanemu od prahu kot rudarju ob prihodu iz rudnika, mešali vtisi v cilju.
Med gladiatorji, ki na Roubaixu vozijo kolesa z okvirji z daljšo medosno razdaljo, z boljšim blaženjem, širšimi trpežnejšimi plašči, napolnjenimi s pet in šest bari, ojačanimi naperami obročnikov, je poleg Blaža Jarca novo izkušnjo dobil tudi Marko Kump. »Zame je bil letošnji Roubaix lažji kot lanski, a ne zaradi tega, ker sem svojo nalogo v pomoč Dancu Sorensenu opravil že pred Arenberškim gozdom,« je začel svojo zgodbo s primerjavo. »Dobro sem se počutil, vendar po prevoženih 200 kilometrih me je odrezalo. 'Zatrokiral' sem. Morda nisem dovolj jedel in le z veliko težavo sem se privlekel do cilja. Zame ima dirka kar pravi naziv – severni pekel. Žuljev nimam toliko kot lani, saj sem se naučil voziti po granitnih kockah. Vendar teh tlakovanih 51 kilometrov kar ni in ni konec. Na kockah ne smeš narediti nobene napake, sicer nastane pekel. Tokrat je bil še največja nevarnost prah, ki se je valil izpod koles. Bili so odseki, kjer sem videl le kolesarja ali dva pred seboj. Gledalci ob cesti sicer niso tegoba, a ko v zaključku iščeš vsak meter bolj gladke ceste in poti ob robu, tam pa stojijo gledalci, je to lahko hudo nevarno. Tedaj gredo tudi navijači kolesarjem na živce. No, ko imamo 230 kilometrov za sabo, gredo tudi že mnogo manjše in manj pomembne stvari na živce,« je Novomeščan iz ekipe Tinkoff Saxo opisal svoj drugi Roubaix. Tega je pred leti najslikoviteje predstavil eden od Terpstrovih rojakov Theo De Rooij: »Ves dan garaš kot žival, ješ težko kaj, lulaš v hlače, ceste skoraj ne vidiš, le kri in kamenje. Ta dirka je navadno sranje,« je opisal, a ko so ga vprašali, ali se je bo naslednje leto znova udeležil, je odgovoril: »Seveda, to je najlepša dirka na svetu.«
