Analiza vzorcev ni poceni. Po starem ceniku presega 180 evrov. Kot drugo velja, da sta odvzem vzorcev in nadzor pri rekreativcih, torej športnikih brez urejene registracije pri panožnih zvezah, pravno neurejena. Še bolj so sporne morebitne sankcije, ki naj bi imele zastrašujoč učinek za množice, če zares izvršujejo nečiste prakse. Diskvalifikacija anonimneža nekaj mesecev po maratonu nima nobenega učinka. Na Ljubljanskem maratonu dokazano ne diskvalificirajo niti tistih, ki krajšajo progo. A to je delček dvomov. Dejstvo je, da SLOADO deluje nemočno, ko gre za primere, zaradi katerih je bila v osnovi ustanovljena. Primer mladega kolesarja, ki se je prekršil z EPO, je uradno še vedno v postopku. Brez razkritja medijev bi primer utonil v pozabo, čeprav kar kriči po razkritju ozadij. To je delo za SLOADO. Ker se fant izmika, je sistem boja proti dopingu nemočen. Kot pravijo bolj poučeni, bi bila za začetek dovolj ovadba na policiji. Kazen, ki mladeniča lahko doleti, si je s popolnim umikom že sam naložil. In to je vse, čeprav je narejene ogromno škode klubu, reprezentanci, tekmovalnemu kolesarstvu in ugledu vseh kolesarjev.
Kakšno škodo z dopingom sploh lahko naredi anonimni rekreativni tekač, razen seveda svojemu zdravju? Je za analizo tega potreben denar davkoplačevalcev? Naj se SLOADO loti dela tam, kjer je nadzor smiseln. Kjer so denar, pozornost, širši ugled in kjer se bodo mediji lotili ozaveščanja. Zastonj. Naj bodo testiranja ciljno usmerjena, kot je praksa po svetu. Denimo proti vrhunskim maratoncem, ki tečejo za dober denar (davkoplačevalcev) in so povezani z ljudmi dvomljivega slovesa, ki jih že imajo v evidenci. Dejstvo je, da bi to sistemsko in finančno presegalo zmožnosti SLOADO. Učinek akcije bo zgolj to, da bo kdo več znal ločiti d od d, dopingirane od drogiranih.
