Je hiter kot blisk. Njegove napovedi so kot grmenje. Učinek je nepredvidljiv kot konec nevihte. Če grmi in bliska, prej ko slej pride. Vremenska kulisa finala druge dirke svetovnega pokala gorskih kolesarjev v kratkem sprintu na izpadanje v češkem Novem mestu je bila pravšnja za prvo slovensko zmago Mihe Halzerja. Simbolizira tudi temperament in turbulentno kariero.

»Dolgo sem lovil to zmago. Velikokrat sem jo tudi napovedal, če sem se le dobro počutil. Zaradi mojih napovedi je kdo že mislil, da samo nakladam. Po tej zmagi bom nadaljeval isti pristop. Že v petek v Albstadtu v Nemčiji grem znova na zmago. Tak pristop je nujen za ta nivo,« je Halzer razmišljal po zmagi na Moravskem. Leto po zgodovinski zmagi Tanje Žakelj v olimpijskem krosu se je na istem prizorišču tudi 29-letni Hrastničan kot prvi Slovenec vpisal v anale zmagovalcev UCI.

V najmlajši disciplini gorskega kolesarstva je Halzerju, sinu nekdanjega kajakaša in kajakaškega trenerja Roberta Halzerja ter (bivšem) hrastniškem sosedu kajakaškega zvezdnika Petra Kauzerja, uspelo prav na jubilejni deseti dirki. Za nameček je v velikem finalu četverice v močnem neurju s strelami in grmenjem ugnal največjega zvezdnika, Tirolca Daniela Federspiela, lanskega dobitnika kristalnega globusa in evropskega prvaka, ter svetovnega prvaka Avstralca Paula van der Ploega. Poker asov na en mah.

»Bili so vsi najboljši. Tudi v polfinalu vseh osem najhitrejših iz kvalifikacij. Torej ni bilo naključij. Prijatelj Federspiel se je že na mednarodni dirki dva tedna prej šalil, da se takoj sprijazni s tem, da zmagam v Novem mestu, on pa prevzame majico vodilnega. Tako sva bila zadovoljna oba,« razkrije ozadje. Ne obžaluje, da je izpustil prvo dirko v daljnem avstralskem Cairnsu, saj je vseeno že tretji v skupnem seštevku. »Tudi če bi tam zmagal, mi to ne bi toliko pomenilo. Ob tem sem že v igri tudi za skupno zmago, saj zmaga prinaša toliko točk kot dve tretji mesti.«

Zmaga je visela v zraku. Kar štiri od osmih dirk, na katerih je sodeloval (od desetih), tudi na Moravskem, je začel kot najhitrejši v kvalifikacijah. »Fizično sem bil sposoben zmagati že prej, a sem ga polomil v taktičnem delu ali pa mi je ponagajala smola z okvaro kolesa kot lani prav v Novem mestu. Malo sem spremenil način treninga in izboljšal vzdržljivost, izpopolnil finese pri opremi ter predvsem mirnost prenesel na tekme. Zdaj sem tudi v taktičnem delu dozorel,« pove o pokeraškem zorenju za zmago, potem ko je bil lani drugi v Val di Sole, tretji v Albstadtu, dvakrat četrti v Novem mestu in La Bresse 2012.

V kratkem krosu na izpadanje (eliminator) je format tekmovanja zelo podoben sprintu v smučarskem teku. Je zelo kompleksna disciplina za hitre, vzdržljive, spretne, hladnokrvne, bistre in zaradi urbane dostopnosti kot nalašč za široko populacijo. Še posebej v Sloveniji, nad katero visi meč uredbe o vožnji v naravnem okolju. Halzer se je našel v tej disciplini, potem ko je dal skozi celotno šolo kolesarstva. Od olimpijskega krosa z naslovi prvaka, preizkusil se je na dveh mladinskih cestnih dirkah in bil na stopničkah ob sedanjih profijih Ilešiču in Kocjanu, čeprav ni imel pojma o taktiki, do spusta, kjer je kasneje lovil adrenalin in spretnost. Je samorastnik, sam svoj trener. Vse dela maksimalno. Znanost pobira s spleta, tudi iz sorodnih panog atletike in dirkališčnega kolesarstva.

»Letos sem naredil velik napredek pri vzdržljivosti in tudi zaradi tega izgubil šest kilogramov. Bil sem pripravljen na spremembe pri dolžini proge, daljše od dveh minut, ki jih je napovedovala UCI. A tako kot kljub govoricam eliminator ni disciplina za olimpijado v Riu, je tudi tu UCI konservativna. Vseeno so se mi odprle številne taktične možnosti, da lahko dirkam drugače kot le na moč.«

In njegove številke o moči – 10 sekund vrti pedala z močjo več kot 2000 vatov, minuto pa skoraj 1000 vatov – so fascinantne tudi v primerjavi cestnimi kolesarji in njegovim kolegom Lukom Mezgecem ter preostalimi na Giru vred. »Cesta me tudi še vedno mika, čeprav jih imam že 29. Odprt sem za spremembe in nove izzive,« je Hrastničan odprt za preobrazbo, saj v šport vlaga dušo profesionalca, čeprav vozi za ekipo, domžalsko Energijo, ki ima amaterski status.

»Nagrada za zmago v svetovnem pokalu je 1000 evrov. Če bi vse zmagal, bi bil na ničli, tako pa vlagam tudi iz svojega žepa. S takim pristopom bi lahko uspel še kdo od slovenskih kolesarjev. Tudi z vadbenimi nasveti bi mu lahko pomagal, a ne verjamem, da je kdo pripravljen toliko narediti in tvegati,« pravi svetovni podprvak iz leta 2012 in lanski evropski podprvak. Nepredvidljivost dovolj zgovorno pokaže njegov primer, ko se je lani poškodoval na domači dirki v Hrastniku, dan pred odhodom na svetovno prvenstvo. »Najbolj mi je hudo za Rio. S tem bi disciplina dobila pospešek. In format discipline bi se moral še bolj približati smučarskemu teku, da bi kot dekleta Engen, Neff in Lechner še več interesa videli tudi kolesarji iz krosa. Sam sem pripravljen.«