»Zelo sem si želel te etapne zmage. Zelo sem si želel nagraditi svojo ekipo, ki je naredila izjemno delo tudi ta dan v Pirenejih. To sem dolžan ekipi. Tudi zato sem v cilju pokazal na srce, na srčnost ekipe. Zmagovati je lepo, tako prvič kot zadnjič, vendar to nima primerjave z emocijami na Elizejskih poljanah,« je Vincenzo Nibali 18. dan Toura delil veselje in srčnost s celo ekipo Astane, potem ko je v slogu nezlomljivega gospodarja dirke v rumeni majici v kraljevski pirenejski etapi pritisnil še piko na i. Preprogo v Parizu ima razgrnjeno še za zadnjih 398 kilometrov.
V zaključnem vzponu na lurdski Hautacam, 1520 metrov visoko, si je dal duška. Opustil je nadzorovano agresivnost, s katero je dan za dnem sekundo po sekundo lomil nasprotnike. Iztisnil je zadnje rezerve, ki jih je hranil za morebitne težke trenutke. Dal si je duška. Četrto etapno zmago na Touru je privozil v slogu največjih junakov Toura. Zadnjih deset kilometrov vzpona je privozil sam. Nova minuta naskoka zagotovo ni bila mišljena v smislu smešenja konkurence. Ko ga je izzval Chris Horner, se sploh nihče ni odpeljal za njima. Nihče ni niti poskusil. Vmes se je le še malce poigral s psiho ubežnikov, mimo katerih je švignil kot s skuterjem. Slog CaNibali torej, po vzdevku Eddya Merckxa, lačnega zmag. Prve velike na Touru.
Če etapa čez prelaz Tourmalet sodi v železni repertoar trase Toura, saj so ga letos prevozili že 76. doslej, zaključni vzpon na Hautacam nedaleč od romarskega Lurda sodi v mlajšo dobo, saj ga vozijo šele natančno 20 let. Navdušenci so merili neto čas zaključnega vzpona (13,6 kilometra, 1070 metrov višinske razlike). Nibali je s časom 37:20 minute dosegel šele 26. čas doslej, a se to skoraj ne more primerjati z neuradnim rekordom 34:38, ki ga je pred 18 leti dosegel Bjarne Riis. Ne le da je bil gospod, ki zdaj vodi ekipe Tinkoff, iz drugih časov poznan pod vzdevkom »Hematokrit 60« in po tipu kolesarja ni bil hribolazec kot Nibali, a je v zgodnji dobi z njegove strani priznane pomoči EPO obračal velike verižnike tudi na najtežjih klancih.
Težko primerljivo je tudi to, da je Sicilijanec vseh zadnjih deset kilometrov prevozil sam, potem ko je »dedek« Chris Horner, ki ga je lani potresel na španski Vuelti in Sicilijancu tudi na Touru, sledil le kilometer. »Ali lahko rečemo, da ste zdaj že zmagovalec Toura?« so ga seveda vprašali v osrčju Pirenejev glede na to, da je prednost povečal na več kot sedem minut, kar je zelo blizu rekordni prednosti, ki jo je imel omadeževani ameriški mož v letih 1999 in 2002. »Skoraj,« je odgovoril Nibali. »Vendar do Pariza še ne smem reči, da sem zmagovalec. Za mano je uspešen Tour, imam udobno prednost, ki mi zagotavlja mirno nadaljevanje, vendar še ni konec. Še moramo biti budni. Veselil se bom zmage, ko bomo rumeno majico pripeljali v Pariz.«
Zagotovo se ne boji sobotne vožnje na čas, kjer bi lahko prednost povečal čez mejo 7:37 minute, kar bila rekordno velika prednost moderne dobe iz leta 1999. Nad Lurdom je bila ob zunajserijskem Sicilijancu predvsem ogorčena bitka za pikčasto, belo in druge stopničke zmagovalnega odra. Thibaut Pinot je z drugim mestom naredil še en korak dlje do bele in slave najboljšega mladega kolesarja, ki mu jo rojak Roamin Bardet lahko odvzame le ob sanjski vožnji v soboto. Zelo simbolično je tudi to, da so kot najboljši trije v etapi končali najbolj izpostavljeni nosilci majic. Poljak Rafal Majka, junak sredine etape, si je s tretjim mestom že zagotovil pikčasto majico najboljšega hribolazca. Še najbolj ga je ogrožal prav Nibali. Joaquim Purito Rodriguez (Katjuša) se je že na Tourmaletu vdal v usodo, da bo to nemogoče. Le za oba spremljevalca, ki bosta imela čast stopiti pod Slavolok zmage, bo odločala sobotna ura resnice (54 km) do Perigueuxa. Glede na zgolj 15 sekund razlike imata največ možnosti zdaj še četrti Alejandro Valverde in 37-letni veteran Jean Christophe Peraud, drugi Pinot minimalne.
Kristijan Koren je pripeljal na cilj v največji skupini in drvi petemu zaključku Toura naproti. Za svojo dušo bo nemara izkoristil sobotno vožnjo na čas. Že danes bo imela ekipa Cannondale ambicije s Petrom Saganom v predzadnji sprinterski etapi. Zanimivo, da se je zgodovina ponovila tudi s Simonom Špilakom, ki je bil 32. kolesar, ki je v sredo predčasno odnehal na 101. izvedbi Tour de France. Najboljši slovenski kolesar je zaradi želodčnih težav odstopil kmalu po začetku 17. etape in s tem na svojem tretjem Touru končal misijo Etapna zmaga. Števec prevoženih kilometrov se je kmalu po začetku etape (točneje okoli sedmega kilometra) obrnil čez 3000 kilometrov. Po svoje ironično je, da so bili ob odstopu Špilaka na čelu glavnine prav njegovi kolegi iz Katjuše, ki so naredili vse, da so v beg spravili Purita Rodrigueza. Najboljši dosežek Špilaka je tako 20. mesto iz desete etape. Zanimivo, da je Prekmurec tudi na drugem Touru 2010 odstopil zaradi podobnih težav prav tako v 17. etapi v Pirenejih, prav tako pred prelazom Tourmalet.
