Mladi naj poslušajo telo in dušo ter sledijo željam in veselju

Ne, nisem opazil. Vsaj tega nista kazala. Tudi nasmihala se nista mojim željam.

Sem jima povedal, v kakšni situaciji sem. Verjetno sta videla mojo željo in sta imela posluh. Razumevanje. Širino v razmišljanju. Oba sta mi ponudila pomoč, čeprav sem tedaj s kolesom prevozil nemara 2000 kilometrov. V vsem življenju. Pomoči v nasvetih sem bil zelo vesel. Zanimivo, da v življenju nikoli ne veš, kaj bo potem.

Ja, imel sem motor za motokros in se z njim navduševal v času skokov. Nato sem ga prodal in kupil dirkalno kolo. V trgovini so se mi smejali, ko sem menjal. Verjetno sem eden redkih, ki je to naredil. Drug motor imamo doma, a se nikoli ne peljem. Raje sedem na kolo.

Dr. Miliču se je samo smejalo. To se spomnim. Bil je vesel takšnega novega testiranca. Skoraj zagotovo je omenil Janija Brajkoviča in dal kakšno visokoletečo primerjavo. A test je le test, teorija na papirju, podatki za trening.

Nisem razmišljal o denarju. Imel sem v glavi le priložnost, da poskusim v tem svetu. Želel sem le poskusiti, če sploh zmorem.

Verjetno zdaj že kot kolesarja.

Zanimiv podatek. Nisem vedel. Sem počaščen, če je tako, in vesel tega podatka. Tega sam ne čutim, a očitno me veliko ljudi pozna tako zaradi skokov, poznan sem med amaterskimi in rekreativnimi kolesarji in zdaj malce že tudi med profesionalnimi. Verjetno je to skupaj prineslo to množico.

Vesela je, da mi uspeva. Nisem zvezdnik. Všeč mi je, da ljudje opazijo, kar delam.

Zelo zahteven. Marsikdo misli, da je to le izlet s kolesom. Kolesar je polno zaposlen ves dan. Najprej fizično na treningu, potem je treba počivati. To je osnovni krog uspeha, delo in počitek. Zdaj cenim tudi druge stvari, ki jih prej nisem zaznal. To je pozitivna stvar v življenju. Povsod je skupno to, da se je treba truditi maksimalno, z vso energijo in mišljenjem. To je enako vsem športom. Drugo je fizika.

Seveda. Najbolj z domačini, sosedom Andražem Pograjcem in druščino. Katja Požun je ravno danes pri meni iskala nasvet, kako naj se ubrani ponavljajočih bolezni. Želela je vedeti, kako kolesarji ob stalni izpostavljenosti vsem vremenskim pogojem in naporom ostanemo zdravi. Po moje je bistvo v prehrani; žlica medu in podobno, veliko je v prehrani.

Zdaj moram še bolj paziti na prehrano kot včasih. Za kolesarja je še pomembnejša pravilna in raznovrstna prehrana. Tudi meni diši svež domač kruh, rižev narastek, tudi klobasa zvečer. Tudi po dirki, če prija.

Me. Preteklo zimo je bilo žal v Kisovcu premalo snega. Ko pa je bil, sem bil ravno na pripravah na Tenerifih. Če bo priložnost, bom skočil to zimo. Na kakšni 50-metrski skakalnici bi lahko znova poskusil. In tudi v Planico na ogled skokov bi šel, če ne bo ravno tedaj kakšna pomembna etapna dirka kot teden Coppi in Bartali v Italiji.

Težko rečem, zakaj me niso odkrili. Tudi sam se nisem navduševal za tek. V glavi sem bil skakalec, ozko usmerjen. Čeprav sem vedel, da sem premagoval tudi kombinatorce v krosu, sem razmišljal le o skokih. Nisem imel širšega pogleda. Zdaj bi razmišljal drugače.

Vplival je, a sem ga vzel bolj kot izkušnjo. Kasneje so me bolj motile razne poškodbe s koleni in podobno. In motivacija je začela pešati.

Ja, povsod sem že drvel z več kot 100 kilometri na uro. Na smučeh je 104 kilometre na uro verjetno rekord, na kolesu več. Očitno imam občutek za hitrost. Ni me strah, ne bojim se. Obvladam kolo. Sicer nisem najhitrejši, a tudi nisem Ivan Basso. Padcem se nisem uspel izogniti (spomladi je hudo padel na prvi večji dirki v Istri in si poškodoval očesno dno, ob pomoči zdravnikov pa ni trpel hujših posledic, op. a.). Vožnja v skupini in taktika sta najtežji plati kolesarstva. Po dveh sezonah mi še vedno ogromno manjka. Kolesarstvo je zelo kompleksno.

Še vedno se učim. Velikokrat še ne znam drugače kot na moč, na klanec, ker je tako najlažje. Na državnem prvenstvu v Gabrju (četrto mesto, op. a.) sem sledil Juretu Golčerju, ker je bil tedaj najboljši. V Furlaniji so bili odločilni vzponi, kot na Staro goro pri Čedadu, kratki. Zame prekratki. Ni bilo vzponov kot lani na Matajur, kjer je zmagal Jan Polanc. Ali na Kal, Zasavsko Sveto goro, na Kum. Tudi konkurenca je manj poznana, nepredvidljiva. Taktično lažje je dirkati na dirkah višje kategorije, kot je na primer Po Sloveniji. Vse je bolj predvidljivo.

Z Miranom se še na treningu redko srečava. Po moje se nisva pomerila še na nobeni dirki. Vem pa, kako je letos presenetil gorske tekače. Verjetno imamo Zasavci nekaj v sebi, pa tega dolgo ne odkrijemo. To je lahko nasvet tudi drugim. Tudi mladim. Poslušajo naj telo in dušo, naj izkoriščajo motivacijo, temperament, naj poskusijo, kar jim je všeč. Naj sledijo željam in veselju.

Matej je moj dober kolega. Z njim in drugimi kolegi vsak četrtek odpeljem »vaško rundo« med Zagorjem, Trojanami, Dobom, Moravčami. Tako se imenuje tudi klub kolesarskih navdušencev. Po vasi Vače. Letos Matej preseneča. Veliko mu svetujem. Le knjigo mojega trenerja Mirana Kavaša mu nosim že nekaj mesecev. V njej bo izvedel še več o treningu. Z zmago na Vršiču gre po mojih korakih.

Zame je bil to eden najlepših dni v sezoni. Bilo je neverjetno. Domač hrib, bil sem spredaj z ubežno skupino, vsi domači, znanci so prišli pogledat, dobil sem kurjo polt, nisem čutil utrujenosti. In tam je Štimi dobil glavne točke za majico hribolazca. Očaran sem bil, da mu je s toliko vloženega truda z mojo pomočjo le uspelo. To je draž kolesarstva. Nič ne moreš narediti sam brez ekipe. Dobro je imeti v ekipi tako izkušene, kot so Fajt, Rogina, Mugerli. Še veliko se moram od njih naučiti.

Ne. Res sem imel slab občutek. Dan prej sem na kriteriju v Novem mestu odstopil. Verjetno je bila to tudi posledica tritedenskega treninga v visokogorskem italijanskem Livignu.

Ne. Livigno je bil mišljen kot dopust. To sem prakticiral že lani, všeč mi je tam. Veliko znanih kolesarjev sem srečal. Od Sagana, Rogersa, Scarponija, Paolinija.

To pa še ne. Si pa želim na najvišjo raven. Upam, da bom še napredoval. Nastop na Giru bi bilo nekaj fascinantnega. Motiv imam. Zavedam se, da imam še ogromno priložnosti pred sabo.