»Nas bo že toliko na letošnjem Giru, da se bomo kakšen dan zlahka zbrali v slovenski debatni krožek. Glede na to, da že vem, kakšni napori nas čakajo, je to dobra tolažba,« je Luka Mezgec pospremil četverico slovenskih kolesarjev na startu 97. izvedbe italijanskega Gira, ki se izjemoma začne že v petek v Belfastu na Severnem Irskem. Ob Janu Polancu (Lampre) in Janiju Brajkoviču je vskočil tudi Borut Božič (Astana), kar s ciljem 1. junija v Trstu drugi najbolj cenjeni tritedenski etapni dirki daje še poseben slovenski pridih.
Slovenska zasedba, celo deseta po množičnosti iz 27 držav, z osebnimi ambicijami vred obeta tudi lov na zgodovinski mejnik – etapno zmago. Ob dveh sprinterjih in hribolazcih bodo za slovenske ljubitelje kolesarstva zanimive prav vse od 21 etap (3452 km), posladek pa bo zadnji teden, ko se Giro približa Sloveniji. Uspeh katerega slovenskih kolesarjev, še posebej v Trstu, bi imel mnogo globlji (politični) pomen. Organizatorji pod okriljem športnega dnevnika Gazetta dello Sport ne skrivajo, da poleg finančnega interesa s tremi etapami na Irskem do Dublina zaključno etapo od Humina mimo Goriških brd in Gorice do Velikega Trga v Trstu (poteka na robu zamejske slovenske populacije) prirejajo s politično noto ob 60. obletnici priključitve Trsta in Cone A Italiji.
»Giro, ne samo zaradi Trsta, sem želel voziti. Zdaj se mi je želja izpolnila, čeprav ga nisem imel v tekmovalnem programu. Za ta tritedenski 'all inclusive' z irskim 'jackpotom' vred so mi povedali šele v petek. Ne jemljem ga kot obveznost, pač pa kot priložnost,« pravi Borut Božič, ki je mesto v ekipi Astana dobil zaradi dobre pripravljenosti na nizu spomladanskih klasik, izkušenj in izjemne požrtvovalnosti v dobro moštvenih kolegov, med katerimi sta tudi Jani Brajkovič in kapetan Michele Scarponi.
»Spomladanske klasike sem kljub nizu smole končal v dobrem stanju, nisem bil izčrpan, zato so že tedaj malce šušljali, da bi morda vozil tudi Giro. Ker jasne odločitve ni bilo, sem bolj umirjeno treniral in se psihično umiril. Povabilo je bil šok. Sem pa zelo vesel, da grem,« pravi 33-letni Idrijec, ki je 4. septembra 2009 z zmago na španski Vuelti dosegel doslej prvo in edino zmago na tritedenskih dirkah. Giro je vozil doslej le leta 2011 (Vacansoleil), ko je v drugi etapi osvojil peto mesto. »Če se bo ponudila priložnost, jo bom vsekakor skušal izkoristiti,« je redkobeseden o svojih ciljih.
Da je kljub poškodbi pogačice na dirki Po Romandiji mesto v ekipi Astane dobil Jani Brajkovič, gre največ zaslug Gorazdu Štanglju, ki pa letos ne bo sodeloval v štabu italijansko-kazahstanske zasedbe. Belokranjec, ki ima za sabo slabo sezono, ima že izkušnje z Gira 2009, ko je ob boku Lancea Armstronga skupno končal kot 17. V ekipnem kronometru, ki bo na sporedu že v petek v Belfastu, je bil tretji in v posamičnem četrti. Letos sta na sporedu dve posamični vožnji na čas, zadnja v 19. etapi iz Bassano del Grappa s ciljem na Monte Grappa (26 km). Brajko, ki se najbolj boji slabega vremena in ponavljajočih tegob z alergijo, zatrjuje: »Poskušal bom zmagati v kateri od gorskih etap in najbolj pomagati ostalim.«
Z zelo jasnimi cilji je v Belfast odletel tudi Luka Mezgec. »Pomagati do zmage Marcelu Kittlu, zase kaj narediti in potem privoziti v Trst, kjer bo zagotovo spektakel vsaj tak kot lani v Brescii in z zelo številno slovensko podporo ob cestah,« trojček želja niza Mezgec, ki je lani nanizal znameniti 3 x 3, troje tretjih mest v etapi. »Drugič grem na Giro. Vem, kam grem, zato je po svoje lažje. Po drugi plati pa težje, saj vem, kako ga bomo 'nasrkali'. Giro vliva strahospoštovanje.« Mezgeca sicer ne uvrščajo med deseterico elitnih sprinterskih imen, kjer so 40-letni Alessandro Petacchi, Elia Viviani, Farrar, Swift, Bauhani, Nizzolo... »Razumljivo je, da so v ekipi, ki je edina povsem podrejena sprinterjem in ima v svojih vrstah zmagovalca štirih etap na Touru, vloge in cilji jasni. Z Romandije smo prišli v dobrem stanju in pripravljeni. Ujel sem tekmovalni ritem. In še kako drži, da je predvidoma deset sprinterskih etap in kakšna priložnost se bo že našla. Nisem pod pritiskom,« pravi Mezgec, ki se je na spletnem profilu v svojem slogu pošalil, da bo, če ne bo šlo drugače, najlažje prišel med novice na teletekstu, če bo na kakšnem ovinku katerega podrl. Lani je padel na »zebri« in s tem v veliki meri prispeval k zmagi moštvenega kolega Johna Degenkolba. Slednji je potem predčasno zapustil Italijo in priložnost kot prvi sprinter Gianta je dobil Mezgec. Letos se potihoma nadeja podobnega scenarija. Zanj in za Božiča bi lahko bile kot nalašč sedma etapa (Foligno), 10., 13., 17. (Vittorio Veneto, 28. maj) in seveda v Trstu.
Ko gre za najtežje gorske etape, bosta to kraljevska 16. etapa čez Gavio in Stelvio s ciljem nad dolino Martello ter predzadnja etapa v gorskem avditoriju Zoncolana v naši soseščini, ki velja za najbolj zahteven vzpon v Evropi. Kolesar prihodnosti za take terene se kaže Jan Polanc. Najboljši je, ko je najtežje. Tudi zato je dobil zaupanje v ekipi Lampre. Še posebno ker gre za italijansko ekipo in tujci težje dobijo priložnost, zlasti če imajo šele 22 let. Polanc bo med najmlajšimi med 196 kolesarji iz 22 ekip. »Ponosen in vesel sem prvega Gira. Verjetno ni naključje. Zavedam se, da moj čas šele prihaja. Najprej sem moram še veliko naučiti. Verjetno pa se bo kakšna priložnost v toliko dneh tudi ponudila. In maj je moj mesec,« pravi Kranjčan, ki bo kot asistent srkal znanje od zmagovalca Gira izpred desetih let Damiana Cunega in Poljaka Przemyslava Niemieca, ki sta predvidena za boj za visoko skupno uvrstitev, ter prav tako z dirke Po Sloveniji znanega Diega Ulissija.
