Da, zagotovo sem bil najbližje. Lukovo zmago sem videl v hrbet. Tudi sam sem vesel. Vedel sem, da je sposoben tega, in le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo vse izšlo. Sam sem bil v ključnem trenutku samo tri kolesarje za njim. Le malo preveč zadaj, da bi lahko bolj odsprintal.
Na Giro ste v zadnjem trenutku odšli kot rezervist, bili dvakrat med deseterico, a to ni bila vaša glavna naloga.Tudi zato sem kar zadovoljen, da sem se zmogel vsaj dvakrat pokazati med deseterico. Glede na svojo vlogo, pripravljenost, s katero sem začel Giro, osredotočenost na druge naloge je to največ, kar sem zmogel. V drugačnih okoliščinah bi moral pokazati več. Kakor koli obrnem, sem vesel, da sem pripomogel k tretjemu mestu Fabia Aruja. Prvič sem bil pomočnik kolesarja, ki je končal na zmagovalnem odru. To mi zelo veliko pomeni. Po ravnini sem vsak dan v ta namen porabil veliko energije.
Je bil Fabio Aru, tretji za Uranom in Qintano, za vas največje presenečenje Gira?Aru je tudi sebe presenetil. V zadnjih dneh mi je povedal, da je pred Girom razmišljal o tem, da bi bil zelo vesel, če bi bil deseti. Tudi v ekipi nismo vedeli, da je tako močan. Ko je napredoval do sedmega mesta, sem pripomnil, da bi bilo zelo fino, če bi Giro kar končali. Tretji teden pa je bil zanj fenomenalen. Ekstremno dober rezultat. Vsi nam čestitajo.
»I feel Slovenia,« se je s sloganom za Zoncolan šalil Mezgec.Vzdušja ne morem prehvaliti. Čudovito. To so bili slovenski dnevi. Zahvala vsem, ki so ga ustvarili. To vzdušje je nekaj najlepšega, kar se v kolesarstvu lahko zgodi. Všeč mi je, da sem to doživel. Tako kuliso Zoncolana kot areno zadnjih dveh kilometrov. Fenomenalno. Dlake so mi šle pokonci. Brez besed sem bil in le gledal sem okoli sebe. Koliko znanih in neznanih obrazov s slovenskimi simboli sem videl. To so trenutki, ki jih je vredno doživeti. Vsi ti navijači, to grmenje, navijanje. No, toliko, kot so oni mene spodbujali, sem tudi jaz njih. In Trst – čudovito. Če se je Giro prej vlekel tri tedne, so zadnji dnevi hitro minili.
Velik del Gira sta prevozila skupaj z Luko Mezgecem. Celo Jan Polanc je bil na Zoncolanu v slovenskem paketu.Slovenci se hitro zavohamo med seboj. Tako tudi hitreje minejo dnevi in gremo lažje skozi. Velikokrat sva z Luko tolkla isti »grupetto«. Da sva bila na Zoncolanu skupaj, je bolj naključje. O tem, kdo je bil hitrejši, pa je verjetno odločilo to, da je imel Luka ob cesti več prijateljev. (smeh) No, tega, da je bil Jan za nama, pa sploh nisem vedel. Očitno je pod klanec pripeljal v skupini za nama in naju je navzgor lovil. Jan je za prvič zelo dobro končal tritedensko dirko. Lahko je zelo zadovoljen. Tudi s četrtim mestom v etapi v Oropi.
V Ovaru, pod vznožjem Zoncolana, čez cesto visi transparent »Dobrodošli v peklu«. So ti odseki najtežji del Gira za sprinterje?Zoncolan se lahko odpelje »na ler«. Prvi so »leteli« gor, mi smo samo v tem delu zaostali 17 minut. To je velika razlika. Če bi se sam peljal, bi šel še počasneje, a ob navijačih ne moreš peljati počasi. Ni nas lovila časovna zapora. To pa je bil dan, ko sem imel najvišje povprečje porabljene moči od vseh 21 dni. Torej sem v soboto pokuril največ energije.