Kolesarska ekipa Astana je bila v minulih tednih vroča tema. Niz člankov v italijanskem časniku La Gazzetta dello sport, ki so bili poobjavljeni po svetu, je zgodbe navezoval na sodelovanje z italijanskim zdravnikom spornih praks Michelom Ferrarijem. Zgodbe so začinili napoved konca štiriletne policijske preiskave tožilstva v Padovi, utaja davkov, 30 milijonov evrov...
Licenčna komisija Mednarodne kolesarske zveze UCI je kolesarski ekipi Astana, za katero vozi tudi Borut Božič (tudi omenjeni v zgodbi), njen član pa je tudi slovenski selektor Gorazd Štangelj kot eden od športnih direktorjev, podelila licenco WorldTeam. Da je pritisk na komisijo UCI eden glavnih namenov medijskih objav, je med redkimi izjavami omenil Aleksander Vinokurov, šef Astane in ena osrednjih osebnosti zgodbe. Vinokurov, olimpijski zmagovalec iz Londona, ki naj bi bil edini pristojen za komentiranje zadnjih zadev, predvsem molči in to je verjetno tudi napotek za oba Slovenca.
»To je njihova zadnja priložnost,« je dejal predsednik UCI Brian Cookson, s čimer je dal vedeti, da je ekipa z zmagovalcem Toura Vincenzom Nibalijem dobila pogojno priložnost, da se poboljša s spoštovanjem strožjih kriterijev, ki bodo za druge ekipe začeli veljati šele leta 2017. Predvsem zato, ker je Astana zadnje mesece »zaslovela« z dopinškima grešnikoma bratoma Iglinski in še tremi mlajšimi kazahstanskimi rojaki mlade ekipe B.
Podoben članek že leta 2012
V celoti gre za zelo kompleksno zgodbo, a osrednja tema je boj proti dopingu. Ena od tarč je 63-letni dr. Michele Ferrari, italijanski zdravnik in trener, ki je bil povezan s številnimi vrhunskimi športniki od atletov, biatloncev do triatloncev... Nekaterim je očitno pomagal z nedovoljenimi praksami, tudi slovitemu Lanceu Armstrongu, in ti so mu za to dobro plačali. Zato je na črnem seznamu, delno od leta 2004, dosmrtno od 2012. Ker so ga spet povezali z ekipo Astane, je znova vzplamtel vihar.
Zanimivo pa je, da je bil zelo podoben članek v La Gazzetta dello Sport ter tudi v nekaterih drugih medijih objavljen že leta 2012, a se v več kot dveh letih z ukrepi institucij (UCI, WADA, CONI) ni nič bistveno spremenilo. Vse se sicer nanaša predvsem na leto 2011 in prej, ko Ferrari še ni bil kaznovan in sodelovanje z njim ni bilo kaznivo, čeprav je del italijanskih kolesarjev že moral prestati trimesečno kazen, ker so priznali, da je bil njihov trener.
Obširnejši je nov seznam 38 kolesarjev, ki naj bi sodelovali z doktorjem Ferrarijem. Kar 17 naj bi jih vozilo za Astano. Ne odkriva pa nobenih drugih jasnih povezav. Dvajset kolesarjev od teh 38 je že končalo kariero. Petnajsterica prihaja iz Rusije in Kazahstana. Od teh v ekipi Astana trenutno deluje le še šef Vinokurov, od 38 omenjenih kolesarjev pa imata pogodbo z ekipo le Borut Božič in Michele Scarponi. Oba sta najstarejša v ekipi. Sistemska povezava zdravnika in kolesarjev določenega kluba niti v preteklosti nima logične povezave. V ekipi Astana so leta 2010 s tega seznama vozili trije kolesarji, v sezoni 2011 šest, v letu 2012, ko je Božič dres Astane šele oblekel, pa sedem kolesarjev. Ne gre za vedno iste kolesarje.
Omenjeni kolesarji tudi ne prihajajo v večjih skupinah iz drugih klubov. Božič je do leta 2011 vozil za nizozemsko ekipo Vacansoleil, kjer je bil moštveni kolega prav tako omenjenega Italijana Marca Marcata, ki se je kmalu po objavi imen oglasil, češ da ni imel nikoli nobene povezave z doktorjem Ferrarijem, da ga ni nikoli srečal, nikoli govoril z njim in je pripravljen zagovarjati svojo nevpletenost ter braniti svojo podobo. Da nekaterih kolesarjev sploh ne pozna, je zatrdil tudi Ferrari. Dr. Legenda oziroma Dr. Mito, kot ga imenujejo na svoji spletni strani »53x12.com«, kjer je mogoče najti kopico koristnih strokovnih podatkov za vse kolesarje, odgovarja medijskim objavam pikro in ironično ter dodatno draži nasprotnike. Tudi z nekaterimi strokovnimi dejstvi je spravil v zagato marsikaterega nasprotnika.
Dvomil o biološkem potnem listu
Več kot očitno je, da je nekaterim hud trn v peti. Mnogim strokovnjakom, ki služijo na strani boja proti dopingu (kot zagovorniki na strani UCI in CAS), je velikokrat po strokovni plati oporekal in z znanstvenimi objavami osmešil njihovo strokovnost. O poštenosti biološkega potnega lista je podvomil že daleč pred začetkom prvih postopkov proti kolesarjem, od katerih so se v naslednjih letih skoraj vsi končali pred Mednarodnim razsodiščem CAS s porazom za kolesarje. In prav tu je še en razlog za bombo z imenom Ferrari.
Primer Romana Kreuzigerja, nekdanjega kolesarja Astane (2011/12), se bo v bližnji prihodnosti tudi odločal na CAS, češki kolesar pa je svoj primer že dal na splet na ogled celotni javnosti. Kreuziger je eden tistih, ki so že prej priznali, da je bil Ferrari trener leta 2007. Na tehtnici CAS zdaj s Kreuzigerjem ni le njegov primer, pač pa tudi vsi nekdanji, saj bi se z njegovo oprostitvijo odprl še večji dvom, da so bili neupravičeno kaznovani tudi kateri od prej obtoženih.
Ob vsem tem se zaključuje primer Mantova, kjer so bili na udaru predvsem kolesarji osebja ekipe Lampre. Afera je že dodobra zvodenela, saj kljub bombastičnim odkritjem in medijski razvpitosti primera po doslej znanih podatkih ni veliko udarnih dejstev za sodišče. Sistem boja proti dopingu v italijanskem kolesarstvu je sicer znan po tem, da je zelo neizprosen in krut tudi za nedolžno vpletene.
Praksa je stara več kot deset let
Ob tem je seveda treba razumeti še eno plat. Mnogi zelo dobro plačani strokovnjaki, ki so delali ali še delajo na področju odkrivanja dopinga, morajo zagovarjati in vedno znova odkrivati nove primere, da dotok denarja ne usahne. To je bolj racionalna razlaga kot trditi, da bi športniki in športnice v tako razširjeni množici, kot je seznam 38 kolesarjev, iskali pomoč pri strokovnjaku dvomljivega slovesa, za katerega bi lahko pričakovali, da bo pod podrobnim nadzorom zelo strogega sistema boja proti dopingu.
Tudi že zgolj omemba imena v telefonskem pogovoru med kolesarji je prinesla nekajmesečno kazen ali koga uvrstila na seznam sumljivih in nekateri nikakor ne morejo oprati svojega imena. Tovrstna praksa boja proti dopingu ni stara le nekaj let, pač pa več kot desetletje. In doslej so kratko potegnili le kolesarji, tudi po krivem obtoženi, od drugih zaradi zmot ni odgovarjal nihče. V popolnem nasprotju z dopinškimi primeri mnogo novejšega datuma v drugih panogah, kjer pa se zdi, da si še naprej zatiskajo oči. Kar je v kolesarstvu škandal, je drugod še vedno mala nerodnost.
