Ko so včeraj kolesarji v okolici Carcassone uživali drugi malce bolj umirjen dan na Touru, bi se mnogi pogovorom o kolesarskih temah najraje izognili. Najtežjih šest dni jih še čaka: trojček v Pirenejih, vožnja na čas in za sprinterje dve stresni etapi vključno s parado v Parizu. »Bilo je tako vroče, da sem se bal, da mi bo razneslo glavo, pa sem spil štiri bidone (dva litra tekočine) na uro,« je delček manj vidnih naporov razkril Britanec Geraint Thomas (Sky). Mnogi si bolj belijo glavo s tem, kako bi pripeljali do dneva ali vsaj delčka slave.
Približno dve tretjini kolesarjev v karavani Toura, med njimi tudi Simon Špilak in Kristijan Koren, upata, da bodo posegli po slavi etapnega zmagovalca le na en način: da ubežijo boljšim hribolazcem ali sprinterjem. O zmagi v sprintu lahko sanja približno petnajst kolesarjev, realno še mnogo manj. Letos je uspelo Marcelu Kittlu, Andreju Greiplu in Alexandru Kristoffu. Na zaključkih v klanec se lahko zmage nadeja približno deset izrazitih hribolazcev, ki se borijo tudi za skupno razvrstitev. Vincenzu Nibaliju je uspelo že trikrat, saj je dejavnik presenečenja še manjši kot v sprintih. Zraven se enodnevne slave lahko nadeja peščica specialistov za kronometer, ki bodo prišli na vrsto v predzadnji etapi, in mojstri za posebne trase, kot Lars Boom na tlakovani cesti Roubaixa. Malo večja skupina upajočih je le še iz druščine hitrih vzdržljivih mož, ki se nadejajo zmage v ciljnem sprintu majhnih skupin (Trentin, Kristoff).
Vsi drugi upajo na beg. Na letošnjem Touru so priložnost izkoristili Tony Martin, ki je unovčil moč najboljšega kronometrista na svetu, hribolazca Blel Kadri in Rafal Majka ter hitri Tony Gallopin. To je v skladu s povprečjem. V zadnjih letih se je z begom končalo od pet (2013, 2011) do devet etap (2009). Prav ta statistika je še kako kruta do upanja, da bi na tak način na 101. izvedbi Toura to nemara uspelo tudi Slovencema. Načinov, kako lahko ubežnik pride do etapne zmage, je nešteto. Osnova je preprosta. Sam ali v manjši skupini ubežati glavnini s favoriti, privoziti dovolj veliko prednost, ko glavnina požene svoje konje, da se v zaključku lahko ubežniki za zmago udarijo še med seboj. Prav ta del je največji čar kolesarstva, najkompleksnejši, najzapletenejši, najtežje razumljiv.
O uspešnosti bega odloča cela vrsta dejavnikov, vključno s srečo. Vpletenih je milijon interesov. In vse se začne že v času, ko televizijske kamere večinoma še niso vklopljene – od table z oznako 0 kilometrov. Vedno govorijo o brutalnosti prve ure dirkanja, ki je za mnoge zahtevnejša kot v zaključku. Vsak kolesar išče idealen teren. Špilak lažje skoči v beg na klanec, Koren na ravnini. Teoretično imajo malo več uspeha dobri kronometristi. V ospredju lahko vztrajajo dlje, da se naredi idealna kombinacija.
Prav iskanje idealne in prave kombinacije ubežnikov je nov segment. Skoraj nujna je pestrost zasedbe iz več ekip. Ob tem vse ekipe z interesom težijo k temu, da imajo spredaj najprimernejšega kolesarja. Če ga nimajo, vključijo vse moči in se podajo v lov, da izničijo beg. Beg skrbno nadzorujejo tudi vse ekipe s kolesarji z vrha skupnega seštevka, da ne bi bilo med ubežniki katerega od tekmecev kapetanov ali preveč kolesarjev konkurenčnih ekip.
Ekipa z rumeno majico ali drugim interesom nadzoruje skupino ubežnikov tudi zaradi številčnosti, saj je prevelika skupina po svoje tudi prenevarna. Beg je vedno del taktike. Ubežnikov s svojimi kolesarji ekipe ne bodo lovile. Beg je tudi način, kako poslati pomočnike naprej. Če na terenu z več zaporednimi vzponi pride do selekcije pred zaključnim delom, kar bo vidno predvsem jutri, so prav pomočniki iz ubežne skupine lahko ključni.
Velik pomen ima tudi homogenost ubežne skupine, tako po moči kot interesih. Beg je obsojen na neuspeh, če imajo v svoji sredini premočne može, ki izstopajo. Nihče brez ali malo upanja na uspeh ne bo delal za drugega. Beg ima torej množico različnih dejavnikov in neznank. Za premislek o pravi akciji odločajo delčki sekunde. Odločajo zrelost, izkušnje, instinkt, spomin, poznavanje konkurence, branje taktike drugih, borbenost, klubska pripadnost in še marsikaj ter seveda – noge. Potem šele se začne dirka v dirki... Lahko tudi do zadnjih metrov, kot je trpko izkusil Novozelandec Jack Bauer v nedeljo v Nimesu.
Današnja etapa Carcassone–Bagneres de Luchon je kot nalašč za ubežnike. Z 238 kilometri je najdaljša etapa s težkim zaključkom čez zahteven vzpon na Port de Bales (1755 m) in skoraj 20 kilometrov dolgim, tehnično zahtevnim spustom proti cilju v dolini. V vsakem pogledu bi bila za Kristijana Korena, saj bi prišla do izraza njegova vsestranskost. Še posebno pa za Simona Špilaka, ker je v uvodnem delu nekaj krajših vzpetin, da bi lahko lažje skočil med ubežnike, zaključek v Pirenejih pa je po njegovem okusu. Tudi pretirane vročine ne napovedujejo. In še v ekipi Katjuše bi nemara dobil prednost pred Puritom Rodriguezom, saj točk za majico hribolazca za Španca ne bo toliko na razpolago kot naslednja dva dni. Med ubežniki je poleg francoskih ekip, ki so stalnica parade, pričakovati predvsem močno zastopstvo ekip Sky, Tinkoff, Garmin, Omega, Trek in Lampre. Ker so izgubili najmočnejše može za generalno uvrstitev in je nov pristop s taktiko kot nalašč.