Navdušen gorski kolesar Peter Dakskobler se s protislovji zakonodaje in kolesarskih trendov srečuje na terenu v Posočju. Sprašuje se, kako naj se izvajajo agencijski programi vodenja, organizirajo športne prireditve in kako naj se promovira gorskokolesarski turizem. »Turizem v Posočju se usmerja v kolesarjenje, strategije razvoja doline Soče in na nacionalni ravni ga opredeljujejo kot enega ključnih turističnih produktov, gorski kolesarji v Posočju prinesejo več kot 10 odstotkov vseh nočitev na leto, kolesa za gorsko kolesarjenje množično prodajajo v trgovinah, v turističnih organizacijah naj bi za gorske kolesarje pripravljali promocijska gradiva, vodili ture… A vse to lahko zdaj počnemo zgolj v ilegali, vožnjo v naravi nam prepoveduje uredba iz leta 1995, omejuje pa vsaj še nekaj drugih zakonov. Omejeni samo na ceste, želja vsakega gorskega kolesarja pa je, da se lahko zapelje tudi na stezo,« pripoveduje.
Zavzema se za to, da bi kolesarjem dopustili proste poti, vožnjo pa že vnaprej prepovedali le tam, kjer to resnično ni primerno, ali tam, kjer bi prihajalo do prevelikih konfliktov. Kot primer izpostavi Matajur. Po slovenski strani se kolesarji vzpenjajo po cestah, takoj ko zapustijo Slovenijo, pa se lahko na italijanski strani po dovoljenih stezah spustijo vse do Čedada. Pravega nasprotnika gorski kolesarji pravzaprav nimajo, velja pa, da se njihovi pogledi najpogosteje razhajajo s pogledi planincev, lovcev, gozdarjev in lastnikov zemljišč. Dakskobler del problema vidi v tem, da jih večina še vedno enači s spustaši.
Planinci bi kolesarjem odstopili del poti
V Planinski zvezi Slovenije se ne strinjajo s tem, da bi za kolesarje odprli vse planinske poti. »Urejali smo jih za hojo, tek in plezanje, vzdrževanje ter financiranje je skoraj v celoti v domeni planinske organizacije, poleg tega pa je to v nasprotju tudi z načeli varovanja narave,« meni predsednik zveze Bojan Rotovnik. A poudarja, da ne nasprotujejo temu, da bi jih del vendarle namenili tudi kolesarjem. Sami so že določili, katere bi te poti lahko bile, pravijo pa, da bodo morali kolesarji ob tem prevzeti tudi svoj del bremena pri vzdrževanju poti ter urediti odnose z lastniki zemljišč. Nikakor pa se jim ne zdi dopustno, da bi kolesarji dobili dovoljenje za kolesarjenje po brezpotjih, po planinskih poteh nad gozdno mejo, čez barja in mokrišča, po sipkem in nestabilnem terenu, po planinskih poteh, ki so obremenjene z množičnim pohodništvom, po planinskih poteh z vgrajenimi kovinskimi in lesenimi varovali ter na zavarovanih območjih.
Tudi v Lovski zvezi Slovenije podpirajo stališče planincev, na Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) pa poudarjajo, da že zdaj niso povsem proti kolesarjenju v naravi. Dragan Matijašić, vodja oddelka za gozdnogospodarsko načrtovanje na ZGS, poudarja, da je skladno z njihovim načrtom za gospodarjenje z gozdovi kolesarjenje v Sloveniji brezpogojno prepovedano na območju približno 10.000 hektarjev gozdov, drugje pa je označitev vlak za kolesarjenje ob soglasju zavoda mogoča. Kolesarji ob takšnih željah potrebujejo tudi soglasje občine in lastnikov zemljišč, tukaj pa se po besedah Matijašića najpogosteje zatakne.
Država razmišlja o milejši uredbi
Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje se strinjajo, da je skoraj dvajset let stara uredba potrebna prenove, in napovedujejo, da bi kolesarjenje kot turistična in tekmovalna dejavnost lahko dobilo podlago v zakonu že prihodnje leto. A odgovarjajo, da brez regulacije vožnje v naravnem okolju ne gre in da to v takšni ali drugačni obliki poznajo v vseh evropskih državah. V predlogu novele zakona o ohranjanju narave naj bi predvidoma dovolili tudi vožnjo po gozdnih cestah, po ustrezno določenih in označenih gozdnih vlakah, planinskih poteh in drugih poteh na območjih, s katerimi bi se strinjali lovci in gozdarji. Tekmovanja s kolesi naj bi bila dovoljena le na gozdnih cestah, zunaj gozdnega prostora pa tudi po nekategoriziranih cestah.
