»Z ekipo Astana smo si ogledali zadnjih dvajset tlakovanih odsekov do Roubaixa. Tudi tistega s številko 14 med Tilloyem in Sar set Rosieres. Tega še posebej podrobno. Celo ustavil sem se. Pogovoril sem se s tistimi kockami in potem odpeljal naprej,« je včeraj slovenski kolesar Borut Božič opisal ritual na trasi 112. dirke Pariz–Roubaix. Ritual, ki sam po sebi daje vedeti, s kakšnim spoštovanjem kolesarji jemljejo teren severnega kolesarskega pekla, na katerem bo tako kot lani četverica Slovencev. Idrijec Božič četrtič, Kristijan Koren (Cannondale) petič, Blaž Jarc (NetApp) tretjič in Marko Kump (SaxoTinkoff) drugič. Zastavo najboljšega nosi Kristijan Koren, ki je v svojem krstnem nastopu 2010 pripeljal na cilj 23.
Pariz–Roubaix je kolesarski spektakel leta. Nima zaman imena »kraljevska klasika«, »pekel na severu«, »agonija šestih ur«. Podobne dirke ni nikjer. Po istih Napoleonovih cestah se vozijo že od leta 1896. Kar 257 kilometrov dolg maraton ima 28 odsekov (51,1 kilometra) tlakovanih z granitnimi kockami, namenjenih le za osle in traktorje, kot je nekoč pripomnil eden od jahačev koles.
Borut Božič je eden iz druge vrste možnih presenečenj, čeprav ima v Roubaixu vpisano le 48. mesto (2012). Po dirki Po Flandriji je bil razočaran. Zaradi dveh okvar kolesa, ki je tudi ena od najbolj zahrbtnih nepredvidljivosti Roubaixa, je prezgodaj izpadel iz igre. Še kako dobro pomni zgoraj omenjeni odsek Rosieres, dobrih 70 kilometrov pred ciljem, ko so se mu tihe sanje razblinile z zlomljenim zapestjem. »Iz lanskega Roubaixa sem kljub poškodbi prišel z dvignjeno glavo. Spoznal sem, da zmorem tudi ta specifični način vožnje, in v tem užival. Lani so mi očitali, da sem preveč napadal, vendar sem bil prepričan, da je to najboljša strategija,« se je lanske taktike spomnil Božič.
Verjame, da bi lahko bil enkrat tam, kot so pričakovana imena za najboljšo deseterico (Terpstra, Van Avermeat, Boasson Hagen, Kristoff). »Motiviran sem. Vem, kaj me čaka. S tako močnimi nogami, kot jih imam te dni, se nimam česa bati. Da bi se še dan sestavil in lonček sreče bi rad. Verjetno pred Roubaixom tako razmišljajo tudi drugi,« dodaja.
Lanske izkušnje, ko je šele kot deseti Slovenec pripeljal na cilj na velodromu v Roubaixu, bi lahko izkoristil tudi hitri Marko Kump. Dobro pripravljenost je pokazal s tretjim mestom v etapi Mednarodnega kriterija na Korziki. V danski ekipi Tinkoff Saxo tudi nimajo izrazitega liderja, za katerega bi moral garati in bi se lahko priključil Božičevi strategiji.
Koren in Jarc sta med tistimi, ki pol leta govorijo in živijo predvsem za Roubaix. Oba sta velika in močna fanta, drvarskega in spartakovega tipa, dobra v vožnji na čas. Jarc je z 90 kilogrami pravi orjak, ki so mu že ob prvem snidenju s kockami povedali, da je pravšnji, da lažje preleti kamenje. »V četrtek smo opravili nekaj treninga na najpomembnejših odsekih. Počutje je dobro. Navodila za našo strategijo bodo verjetno ista kot pretekla leta, torej imeti kolesarja v ubežni skupini. Upam, da nam uspe bolje kot lani, ko smo lovili 40 kilometrov in iztrošili ekipo. Prvi odsek kock na stotem kilometru želim začeti svež, imeti srečo na svoji strani, potem pa se šele začne dolga bitka za preživetje,« Blaž Jarc z optimizmom čaka start v Compiegneju. Na veliko srečo kolesarjev je vremenska napoved lepa: sončna in suha nedelja. Najhujša dodatna tegoba poleg občasno preveč udomačenih gledalcev bo prah, ki se dviga tudi zaradi spremljevalnih motoristov in avtomobilistov.
Koren je zaradi sijajnega krstnega nastopa 2010 v ekipi Cannondale v naslednjih letih dobil vlogo liderja, a ni imel sreče. Letos ima ob Petru Saganu vlogo asistenta. »Nogi se mi lepo vrtita in pred nedeljsko dirko ni nobenega strahu. V petek smo si ogledali zadnjih 90 kilometrov. Tam se bo odločalo. Za konec te enomesečne avanture v tem delu bi prav tu rad dodal piko na i. Upam, da se izognem vsem nepredvidljivostim in se pripeljem v prvi skupini,« razmišlja primorska »lokomotiva« Kristijan Koren.
Osrednje zanimanje je namenjeno največjima legendama v karavani, »drvarju« Tomu Boonenu (Omega Pharma) in Spartaku Fabianu Cancellari (Trek). Oba to dirko krojita že več kot desetletje. Spartak brani lansko zmago in na severni pekel prihaja s popotnico zmage na dirki Po Flandriji kot glavni favorit. Če po letih 2010 in 2013 Švicar ponovi dvojčka najbolj legendarnih spominskih klasik, bo prvi s to bero v zgodovini, hkrati pa se bo vpisal k Rogerju De Vlaemincku in Boonenu, ki imata kot rekorderja Roubaixa poker štirih zmag. Monsieur Roubaix, kot je Tornado Tom dobil vzdevek po zmagi leta 2012, je v Flandriji končal kot sedmi, vendar ima za sabo zagotovo najmočnejšo ekipo Omega Pharma, kjer lahko zmaga še kateri od njegovih kolegov (Terpstra, Sybar, Vandenbergh). Edini, ki si na stavnicah deli podobne možnosti za večno slavo na mitološkem velodromu v Roubaixu, je 25-letni Belgijec Sep Vanmarcke (Belkin), ki je lani edini sledil Cancellari, letos pa ima izjemen spomladanski niz uspehov.