Tako kot irska zasedba U2 končuje svoje koncerte s pesmijo »With or without you (v prevodu Z ali brez vas)«, isto skladbo si je tudi Tadej Valjavec zaželel za konec tekmovalne kariere v soboto v cilju 45. Velike nagrade Kranja. Dirko je, kot se za kapetana domače ekipe Sava spodobi, odpeljal s startno številko ena, v hudi vročini največje enodnevne mednarodne dirke v Sloveniji končal kot deseti, s slovesom je zasenčil zmagovalca, mladega Avstrijca Lukasa Postlbergerja, varovanca avstrijskega selektorja Jureta Pavliča in najhitrejšega slovenskega kolesarja tretjeuvrščenega Kristjana Fajta (Adria Mobil).
Verjetno 36-letnemu kolesarju iz Besnice ni zameril nihče, ki vsaj malo pozna njegovo kariero. Vsak kolesar bi rad naredil tako uspešno kariero, predvsem na največjih etapnih dirkah na Giru in Touru, kar ga po dosežkih uvršča med največje tri slovenske kolesarje vseh časov. A malokdo, vsaj bolj čustveni ne, ne bi pristali na ceno, ki jo je in jo še plačuje za boj sistema proti športni kugi te dobe. Tudi njegov predčasni zaključek kariere gre v sklop tega.
Za sabo ima že zgodbo, o kateri bi bilo zlahka napisati uspešnico. Ko je od veselja in uresničenih sanj do solz in nazaj le korak. Ali beseda. Ali uperjen prst. Športna pot dečka, ki je z enajstimi leti zmagal v gorskem teku na domači hrib pred reprezentanti v smučarskem teku, se je hitro razvila do zelo talentiranega kolesarja, ki je imel za vzornike Bojana Ropreta, sedmega na olimpijskih igrah, Valterja Bončo in Martina Hvastijo (kot deček je s fasadersko barvo pred VN Kranja izpisal velik napis Hvača, ki je vzdržal skoraj desetletje). Oba sta tik pred njim izkušala za slovenske kolesarje tedaj neodkrit svet profesionalizma. Med profesionalce je stopil kot zmagovalec italijanskega »Baby Gira«, največje etapne dirke za mlade upe. Zato ni čudno, da si ga je v zvezdniški ekipi Fassa Bortolo zaželel imeti prekaljeni maček Giancarlo Ferreti.
Učil se je ob zvezdnikih in nemogoče si je zamišljati, kako bi se vsa kariera razpletala, če ne bi bila ob prelomnih letih tisočletja zlata doba dopinga, kot se zdaj odkriva za nazaj. S sedanjimi očmi se zdi sila smešno, da je bil denimo 26. na španski Vuelti, pa je bil šele tretji tujec. Bil je čas, ko je imel gospod Fuentes na široko odprta vrata ordinacije. In Valjo je vedno znal potožiti, kako nenormalno na dirkah leti. »Ko sem začel, je bilo najhujše verjetno že mimo. Odstopanja pa so bila še vedno prevelika; niso bili na klanec dobri le hribolazci, na kronometer pa kronometristi. Ni bilo pošteno do mladih kolesarjev. Zdaj gre kolesarstvo v pravo smer. Na največjih dirkah je zdaj laže dirkati, kot je bilo včasih,« opiše spremembe, ki jim je bil priča.
Če vzamemo presek njegove kariere od 2000 do 2009 po lestvici »cqranking«, nima opaznih nihanj. Nihanja so značilna za velike grešnike. Skozi leta je napredoval, zorel, dosegal uspehe na manjših ali večjih dirkah. Na vrhuncu je končal med deseterico italijanski Giro (2004, 2009) ter bil deveti na francoskem Touru (2008), kar ima za največji dosežek. Tour ima poleg nošenja rumene majice na dirki Po Švici (2009) tudi za vrhunec kariere. Ko je prišel s Toura, ga je v Besnici pričakalo tisoč ljudi. Prijazen, dober človek, kakor je, se jim je v solzah zahvaljeval za podporo.
A kot bi se usoda poigrala z njim. S cmokom v grlu se spominja težkih časov in odpiranja ran. Ko je belgijski dnevnik jeseni 2008 objavil seznam kolesarjev, ki so bili pod posebnim drobnogledom na Touru, je bil zelo jezen na podpisanega, češ da kaj takega ni mogoče in da je to zagotovo pomota. Njegova reakcija je bila razumljiva, logična. A to je kot opomin, da ima sistem tudi njega na piki.
Spomladi 2010 je bil obtožen nenormalnih vrednosti v biološkem potnem listu, sistemu spremljanja krvnih vrednosti, ki ga je uvedla UCI. Sistem ga je našel za talca. Nič niso pomagala pojasnila in zdravniška potrdila, da je imel najslabše krvne vrednosti na dan rojstva hčerke Klare, ko je tekal v porodnišnico, bil pod stresom zaradi gradnje malega hotelčka na Pokljuki in imel hkrati še težave z rano na želodcu. In potem avgusta istega leta najvišje vrednosti, ko se je optimalno pripravil na špansko Vuelto z bivanjem v višinskih razmerah višinske hiše, za kar velja za enega največjih ekspertov in pionirja te dovoljene pomoči, ob tem, da so nekaj dni zaradi slabega vremena ležali v hotelih pred startom. Dobro plačani strokovnjaki UCI so sumničavo trdili, da so taka nihanja le posledica uporabe dopinga. Dovolj za obtožbo.
Tudi arbitri Mednarodnega športnega razsodišča CAS niso poznali milosti; sistema UCI, podprtega z milijoni evrov in s sedežem v Švici, ni smel zrušiti mali Slovenec, ne glede na ceno in posledice. Odvetnik Pavel Pensa je primer komentiral kot največja sramota za mednarodno športno pravo. Odločitev CAS bi lahko izpodbijal le na švicarskem rednem sodišču. »Seveda bi se pritožil, če bi le imel denar,« je obrazložil, kako je izgubil boj z mlini na veter. Ob tem ga je doletela še izjemno visoka kazen, neprimerljiva dokazanim EPO-grešnikom.
»Do takrat sem se v kolesarstvu počutil zelo lepo. Ko pa se enkrat kaj takega zgodi, je zelo težko. Če bi poznal vse temne plati, se ne bi nikoli vrnil. A rad imam kolesarstvo. Rad premikam meje mogočega. Ni lepšega kot imeti dober dan, pohoditi pedale v klanec na polno in letiš mimo dreves s hitrostjo, kot jo lahko le sanjaš. V kolesarstvu je lepo, če si s srcem zraven. S srcem sem tekmovalec,« je po več kot dveletni kazni, neprespanih nočeh, solzah in izgubljenih treh sezonah opisal vrnitev ob veliki podpori žene Mateje. »Želel sem, da se me bodo spominjali po lepem koncu kariere. V tistih letih sem mislil, da sem od vseh pozabljen, zaničevan. Ob trpki izkušnji, da se dobrota ne vrača in da je dobrota sirota,« je pripomnil v soboto sredi razgretega trga, ko je sestopil z ramen mladih kolegov matične Save, že nekaj časa postavljen pred dejstvo, da mora v skrbi za svojo in družinsko življenjsko eksistenco pustiti vrhunski šport in se v povezavi s športom oprijeti posla; turizma z malim hotelčkom na Pokljuki in vodenju kolesarskega izletniškega turizma.
Ne skriva, da morda v soboto le ni bila to njegova zadnja dirka, saj upanje še tli. »Volja je še. Čutim, da bi lahko še veliko dal. Z vrnitvijo sem dokazal, da zmorem. Na dirki Po Sloveniji nisem zmagal, a smo se z mojimi mladimi kolegi Save srčno borili. Glede na to, kar sem dal skozi, je četrto mesto kot zmaga. Toda ekipe, kjer bi zagotovo lahko vrhunsko opravljal vlogo pomočnika, ni. Veliko sem povpraševal, a ni. Sanjam in upam, da mogoče kanček možnosti je še. A sem sprijaznjen. Kot Slovenec sem premajhen, da bi tako kot vsi drugi – Italijani, Rusi, Francozi, Španci – dobil novo priložnost v elitni ekipi. Vsi drugi so jo. In to me najbolj boli. Da ni možnosti.«
In ne nazadnje, tudi na zadnji dirki te dobe je dokazal, da ima motor. »Po dirki Po Sloveniji od srede junija sem naredil le 15 treningov in razen enega ni bilo daljšega od 70 kilometrov. Strah me je bilo, da bi na VN Kranja odstopil. Imel sem tako hude krče, kot redko katero dirko v karieri, a sem nekako vzdržal. Nisem zmagal, kot sem bolj malo dirk v karieri, med prvimi petimi, desetimi sem pa zelo velikokrat bil, tudi danes. Bil je super dan,« je zadnjo dirko z veliko ponosa opisoval znova zelo čustveno razpoloženi Valjavec. Medtem ko se je mali sin Erazem o slišani oceni super dan glasno potožil, da ni bil super, saj je on na otroški dirki padel. Tudi v tem je morda nekaj simbolike Valjo – U2: zadnja očetova, prva sinova.
