Zadnje čase vas ni bilo veliko videti. Ste naredili korak nazaj za dva naprej proti olimpijskim igram v Riu de Janeiru?

Mi je kar prijalo, da sem bil odsoten od vsakodnevnega vrveža med sezono. Na očeh medijev so bili drugi, medtem ko sem se jaz ukvarjal s poškodovano ramo. Po toliko letih mi je prijalo stopiti v ozadje. In razmisliti, kako naprej in koliko časa še.

Kaj ste dognali?

Privadil sem se na mirnost in strpnost. Uvidel sem, da ne moreš riniti z glavo skozi zid. Na tekmah bi bilo bolje, če bi bil včasih bolj potrpežljiv in če bi veslal bolj kontrolirano. Ampak v tekmovalnem zagonu na to hitro pozabiš. Ko v minuli sezoni nisem tekmoval, sem spremljal tekme in videl precej napak drugih, kakršne sem nekoč delal sam. To bom skušal popraviti v sezonah pred naslednjimi olimpijskimi igrami. Želim se uvrstiti tja in doseči, kar se mi je že dvakrat izmaknilo. Po Riu nameravam veslati še nekaj sezon, morda celo do olimpijskih iger v Tokiu.

Tudi to je možno?

Tudi, po novem. Pred poškodbo sem načrtoval, da bi zaključil leta 2017, ko bo evropsko prvenstvo v Tacnu in svetovno v Pauju v Franciji na meni dveh zelo ljubih progah. Zaradi poškodbe sem imel prvič v karieri celo poletje prosto.

In v lanskem letu ste dokončno našli potrpežljivost?

Če se zdaj tega nisem naučil, potem ne vem, kdaj se bom. Ko imaš enkrat takšno poškodbo, vidiš, da ne moreš prehitevati dogodkov, ampak jim moraš slediti. To sem se naučil in upam, da bom to prenesel v kajak. Trenutno pa ne vem, kam sodim v svetovnem merilu. Pri sebi čutim, da imam v sebi še potencial za vrhunske rezultate. Dokler bom tako čutil, bom vztrajal.

Na olimpijskih igrah v Pekingu in Londonu pa niste bili potrpežljivi, kajne?

V Pekingu sem bil še mlad in neizkušen. Ob idealnem razpletu bi se stvari lahko drugače odvile. V Londonu je bilo vse super do tiste napake v spodnjem delu proge. Kljub dotiku v zgornjem delu sem našel želeni ritem, do 16. vrat sem bil v igri za zlato kolajno. Potem sem je zgodila tista napaka in je šlo vse po zlu. Olimpijske igre se ne zgodijo, ampak jih moraš sam speljati do konca. Določene stvari je včasih težko odklopiti. Že pred tekmo smo nekaj stvari narobe naredili. Ne bom govoril, kaj je bilo narobe, ampak sam pri sebi vem, za kaj je šlo.

Je šlo za psihološke ali tehnične zadeve?

Eno z drugim. Tehnične niti niso bile tako napačne. Manjkala mi je mirnost. Na olimpijskih igrah moraš starati z mirno glavo. Če tega ni, je zelo majhna verjetnost, da ti uspe.

V Londonu ste po razočaranju rekli, da bodo imeli zdaj ljudje s kavča možnost preučevati vašo psihološko pripravljenost. Ste sami veliko razmišljali o tej plati?

Če ne bi bil psihično trden, ne bi bil dvakrat svetovni prvak, zmagovalec svetovnega pokala, evropski prvak... Olimpijske igre so enkrat na štiri leta. V kajaku imaš le eno možnost, eno vožnjo. Moraš imeti tudi kanček sreče.

Kar ustvarja pritisk...

Tudi. Kajti časa ne moreš zavrteti nazaj. Na voljo imaš 90 sekund. Če si car, ti uspe. Če ne, pa se veseliš zaradi uspeha drugih, nad svojim dosežkom si pa razočaran.

Na ljudi s kavča ste še jezni?

Saj nisem bil jezen. Bil sem eden redkih, ki je povedal, po kaj gre v London. Nisem se skrival. Stal sem za to odločitvijo in še vedno stojim. Sem pa po tem, ko sem prišel v cilj, vedel, da bom na tapeti, ker govorim in govorim, a tega ne naredim. Vedel sem, da me bodo raztrgali. Že vnaprej sem povedal: tukaj me imate in me raztrgajte. Nisem kritiziral vseh ljudi, ki so sedeli na kavču in navijali. Tiste, ki so se našli v tej izjavi, je zabolelo, drugi bodo pa še naprej srčno navijali zame. Vsem ne moreš ugajati.

Rekli ste, da tisti s kavča nimajo visokih ciljev in da jim pri tem ne morete pomagati...

To sem rekel bolj z motivacijskega vidika.

Kakšne cilje pa lahko imajo?

Vsak mora imeti cilje in za njimi stati. Če se vda v usodo, pa ni kriv nihče drug. Za vse, kar se ti dogaja v življenju, si kriv sam. Zelo slaba lastnost, ki me pri ljudeh moti, je, da kažejo s prstom na nekoga drugega, ko jim ne gre. A če s prstom na nekoga pokažeš, imaš še štiri prste obrnjene proti sebi, kar veliko pove. Najprej moraš razčistiti sam pri sebi. Zanimivost športa je v tem, da ljudje vidijo le, kaj se dogaja med tekmo. Kaj se dogaja, ko ni tekmovanj, pa nihče ne ve.

Bi spustili zraven medije, da bi to izvedeli?

(Smeh.) Bi in bi vam dal tudi priložnost, da se preizkusite. Na koncu bi videli, da ni tako enostavno kot iti v trgovino po kruh. V karieri so vzponi in padci. Življenje ni narejeno za to, da bi bilo enostavno. Na žalost se več naučimo iz porazov kot zmag. Če le zmaguješ, zaspiš. Razočaran oziroma žalosten sem bil, ker te ljudje kritizirajo na podlagi enega rezultata oziroma poraza. Tako kot jaz spoštujem vse ljudi, bi lahko tudi drugi.

So bile kritike zares tako močne, da so bili ljudje nespoštljivi do vas?

Kritike so se pojavile že pred olimpijskimi igrami. Tudi mediji radi poveste, da si ne upamo povedati na glas, kaj si mislimo. Jaz sem eden tistih, ki na glas povem, kakšna je realna slika. Povedal sem tudi, da kot aktualni svetovni prvak moram biti iskren do sebe, svojih rezultatov in kariere. Ne bi mogel reči, da se bom na olimpijskih igrah le potrudil po najboljših močeh in da bomo potem videli, kaj bo to prineslo. Tako ne gre. V življenju moraš imeti cilje. Ko jih dosežeš, si moraš zadati nove. Tako postopoma napreduješ do svojega dometa.

V družbi, kakršna je naša, se ni pametno izpostaviti na tak način oziroma to za vas ni bilo najbolje?

Zame to zagotovo ni bilo dobro. Še sploh po olimpijskih igrah.

Ste šli s svojimi izjavami v konflikt z družbo?

Morda.

Se vam to večkrat dogaja?

Ljudje, s katerimi imam ponavadi opraviti, vedo, kakšen sem, in spoštujejo moje mnenje ter odločitve, čeprav se jim te kdaj zdijo neumne in mi rečejo, naj se umirim. Za tistim, kar misliš in rečeš, moraš stati. Če ne, ti ni pomoči.

O tem, da ste prevzeli odgovornost, ni dvoma.

Predstavil sem realno sliko. Tako v Pekingu kot v Londonu sem se zavedal, da me težko kdo premaga, če odpeljem brez napak. Na koncu se ti mora vseeno vse iziti, niti ena malenkost ne sme biti narejena napačno. To pa je težko, sploh na olimpijskih igrah.

Obstaja tudi druga plat medalje. Visok cilj je lahko tudi plačilo položnice, kajne?

Res je. Nihče ni rekel, da cilj pride sam od sebe. Potruditi se moraš, da ga dosežeš. Če se vdaš v usodo, že na začetku izgubiš. Moraš si zadati realen cilj. Čeprav zmaga na olimpijskih igrah za večino ljudi to ni. Pa ne gre za to, da jih ne bi spoštoval. Tina Maze, na primer, je razočarana, ko je druga. Zakaj? Ker ve, da je sposobna zmagati. Če ne zmaga, potem je to poraz. Marsikdo je ne razume, jaz jo. Ker vem, da če si sposoben zmagati in ne zmagaš, si nekaj naredil narobe.

Kje ste pobrali zmagovalno miselnost?

Ne vem. Preberem precej motivacijskih knjig. Ne znam pa pojasniti, od kod mi ta miselnost. S tem sem iskren do sebe. Ne bom se ustavil.

Kaj so vam dale motivacijske knjige?

Vsakemu človeku v glavo šinejo tako vzponi kot padci. Včasih si slabe volje, včasih dobre. Dobro je prebrati kakšen dostavek, da vidiš, da ni tako hudo. Vedno sem govoril, da bi morali ljudje, ki preveč jamrajo ali jamramo, pogledati druge. Bil sem večkrat v rehabilitacijskem centru Soča in v pediatrični kliki. Ko vidiš ljudi, ki potrebujejo pomoč, se zaveš, da si lahko srečen, ker lahko hodiš, ker nisi bolan. Že to je velika zmaga v življenju. Spoznal sem ljudi z izjemno voljo do življenja. Po takih izkušnjah se zaveš, da nam ne gre tako slabo.

Ni tako hudo, ker niste olimpijski prvak?

Ne. To je le eden od ciljev.

Ampak v Pekingu in Londonu se vam je pa podrl svet. V Pekingu ste rekli, da je bil tisti dan najhujši v vašem življenju.

Tako v Pekingu kot v Londonu je bil. V Pekingu sem se zavedal svojih sposobnosti, ampak nisem vedel, kaj me čaka. V Londonu sem se prav tako zavedal svojih sposobnosti, vedel, kaj me čaka, a vseeno nisem dobil tistega, po kar sem šel tja. Bil sem v drugačnem položaju, izid pa je bil isti. Skušal bom narediti vse, da bo v Riu rezultat drugačen.

Boste spet napovedali zlato kolajno?

Če se bom čutil sposobnega, ja.

Boste ob morebitnih neuspehih še lomili vesla?

Mislim, da sem ga nazadnje zlomil v Pekingu, kar je bilo že pred kar nekaj časa. V Londonu sem veslo le odložil. Čestital sem dobitnikom kolajn, za katere sem bil vesel, zaradi sebe pa razočaran.

Vaša mama pravi, da ste perfekcionist. Kaj naj bi to pomenilo?

Ravno perfekcionizem me je velikokrat stal dober rezultat. Hitro postanem živčen, če vožnje ne odpeljem, kot si zadam. Vse mora biti, kot si zamislim. Stremim k popolnosti, čeprav popolne vožnje ni.

Kdaj ste se popolnosti najbolj približali?

Ko sem prvič osvojil naslov svetovnega prvaka.

Popolnosti v življenju ni?

Stremiš k njej, dosegel je pa nikoli ne boš.

Je to vir frustracije ali motivacije?

Motivacije. Ker tako vidim, kako blizu lahko pridem.

Včasih vas pa vseeno frustrira?

Morda. Ker včasih vem, da bi lahko nekaj bolje naredil, pa mi ne uspe.

Oče vas trenira vso kariero. Gre za podobno zgodbo kot pri družini Kostelić v alpskem smučanju, kjer je oče Ante do svojih otrok zelo oster, vojaški?

Včasih bi lahko bilo tako, a ni. Z očetom sva imela pogovor na temo prihodnosti. Kmalu bo 25 let, odkar sem začel veslati. Veliko stvari sem se naučil delati sam, ampak v ključnih trenutkih potrebuješ trenerja. Ta mora natanko vedeti, kaj narediti. Morda bi me moral včasih ata oklofutati, da bi se zdramil. Ko si v tekmovalnem ritmu, težko dojameš stvari, ki se dogajajo zunaj. Sam sebe ne vidiš. Takrat bi se moral pogledati v ogledalo.

Oče bi moral biti manj zaščitniški?

V določenih trenutkih bi moral biti bolj krut. Težko je ločiti odnos oče–sin in trener–tekmovalec.

Če vam nekdo omeni Sočo...

Bistra si hči planin...

Kaj vam pride na misel?

Soča je najlepša reka na svetu. Celotna Soška dolina mi je zelo pri srcu, tudi moja žena prihaja od tam. Zelo rad grem tja. Ko grem, obiščem tasta in taščo, tam tudi veslam. Takrat se moja glava umiri. Narava je prekrasna, turkizno modra barva je neverjetna.

V Pekingu ste imeli s seboj kamen iz Soče.

Imel sem ga na obesku za srečo, ki mi ga je dala žena. Na tekmi ga nisem nosil. Ne vem, zakaj. Potem pa sem ga nosil vseskozi.

In Soča vas navdihuje, kot je Simona Gregorčiča.

Ja, daje mi posebne občutke. Od nekdaj sem imel rad naravo, ki jo spoštujem. Saj smo vseskozi v naravi, tudi v teh dneh veslamo, čeprav je temperatura zraka pod ničlo. Narava je del mene.