Avstrijci so neizkušeni glede organizacije velikih tekmovanj v kajaku. Še zdaleč nimajo dolgoletne tradicije, po kakršni slovijo Tacen, Sydney, Augsburg, Pau, Seu d'Urgell, Praga, Bratislava..., zato tudi nimajo dovolj ljudi z znanjem in izkušnjami. Večino ljudi z znanjem in potrebnimi izpiti so za potrebe prvenstva uvozili iz držav s kajakaško tradicijo. To velja zlasti za sodnike, kjer so šli celo tako daleč, da sodnike iz Augsburga na Bavarskem predstavljajo kot Avstrijce, kar glede na isti pogovorni jezik (nemščina) ni težko. Prava komedija je bila že namestitev sodnikov, saj so jih pošiljali iz hotela v hotel, v nobenem pa jih niso imeli na seznamu gostov, za katere so organizatorji rezervirali prenočišča. Nekatere reprezentance so bile na trnih, ker so zamujali z izdajo akreditacij, s katerimi tekmovalci sploh lahko pridejo na progo, čeprav časa do starta kvalifikacij niso več odštevali v urah, ampak celo minutah.
Avstrijci imajo srečo, da je tehnični delegat evropske kajakaške zveze Slovenec Andrej Jelenc, ki z izkušnjami in mirnostjo rešuje na desetine problemov organizatorjev, zraven pa poskrbi še za marsikateri detajl v slovenski reprezentanci, katere vodja je tokrat Jože Vidmar. Ker ima improvizacijo v genih, se brez panike odlično znajde v kriznih trenutkih, ko grozi, da bo zavladal kaos. Podrejene pošlje v bližnjo trgovino po drobnarije, za vzor drugim sam poprime delo, ljudi prerazporedi na naloge, po potrebi je šofer za tiste, ki so jih pozabili ob progi.
Z vsako uro napredujejo in v nedeljo bo vse pozabljeno. Karavana bo šla naprej na tekme svetovnega pokala v London, Tacen, Prago, Seu d'Urgell in Augsburg ter svetovno prvenstvo v Maryland v ZDA. Tekmovalci si želijo več tekem, funkcionarji menijo drugače in jih zanima le to, da se imajo fino.
