Seveda. Lani sem na svetovnem prvenstvu v Duisburgu na 1000 metrov osvojil deveto mesto in to želim izboljšati. To je glavna disciplina. Nastopil bom tudi na 5000 metrov, kjer sem bil lani prav tako deveti. Želim si, da bi nastopil tudi na 500 metrov. Letos urnik tekmovanja to omogoča, a še ne vem, kako je z dodatno prijavo. Na evropskem prvenstvu sem na 1000 metrov zasedel 11. mesto, razvrščeni smo bili v zgolj dveh sekundah. Verjamem, da bom hitrejši.
Ima nastop na svetovnem prvenstvu že kvalifikacijsko noto za Rio?Ne, odločalo bo svetovno prvenstvo v Milanu prihodnje leto. Tudi zaradi tega sem letos izkoristil za spoznavanje kajakaških sredin in skrivnosti treninga iz drugih držav. Marca sem treniral z Argentinci, spomladi dvakrat po nekaj tednov s Srbi, potem še z Nemci.
Do kakšnih spoznanj ste prišli?Predvsem sem želel nabrati izkušnje in znanje o treningu drugih. V Sloveniji se vsi še učimo. Lani sem bil četrti na evropskem prvenstvu, želim pa več. Izkušnje? V širšem pogledu imajo vsi zelo podobne programe treninga. Vsi se že leta držijo svojega sistema. Nemci denimo zelo veliko pozornost posvečajo regeneraciji in trenirajo s svežino in visoko intenzivnostjo. Držijo se preverjenega dolgoletnega sistema in stavijo na izkušnje. Veliko dajo na meritve in primerjave s preteklih let. Slovenski sistem je zelo podoben, a velik del je prepuščen intuiciji. Tudi Argentinec Daniel Dal Bo je bil pravi partner, saj ima kolajno s svetovnega prvenstva na 5000 metrov. Srbi so dobri v kratkih disciplinah, na 200 in 500 metrov in razkrili so skrivnosti hitrega starta. Razlika je lahko pol sekunde.
V Nemčiji ste trenirali tudi z Maxom Hoffom, verjetno zvezdnikom vašega športa?Je legenda. Trenutno je daleč najboljši kajakaš na mirnih vodah K1 na 1000 metrov, disciplini, ki požanje največ zanimanja na velikih tekmah. To je bila prava izkušnja. Ob njegovem treningu sem spoznal, da je ravno tako le človek. Sicer Hoff v Nemčiji težko dobi vadbenega partnerja, ker se ga vsi bojijo. Trening je bil obojestranski interes. Ko je vmes med pripravami skočil za tri dni na tekmo v Moskvo, se tudi meni ni želel nihče pridružiti, češ da jih bom izmučil, preutrudil in tako uničil ustaljen sistem treninga. Hoff je največji favorit tudi v Moskvi. Mi ostali lahko upamo le na srebro, bron.
Kakšna je razlika med treningom na Bledu, Bohinjskem jezeru, na Ljubljanici ali na Gradiškem jezeru pri Lukovici?Najrajši treniram v Bohinju. Rad imam mir in v obdobju julija in avgusta je to kot nalašč. Spomladi je velikokrat prehladno in tudi veliko piha. Na Bledu je zdaj skoraj nemogoče trenirati, saj s toplo vodo pride tudi množica kopalcev in plavalcev. Na Ljubljanici tudi veliko treniram, a ni idealno. Gradiško jezero je nalašč za kakšen posamični trening, ker je najbližje domu. Bohinj je v osnovi za naš šport domala idealen. Gre za mirno vodo, imamo tri kilometre dolgo traso z označenimi bojami na vsake 12,5 metra, kar omogoča časovno kontrolo na vsej razdalji. V liniji lahko veslamo štiri kilometre ali več. No, če sem že slišal trenerja nogometašev Olimpije potožiti zaradi infrastrukture za trening, se lahko tudi mi, saj po treningu uživajo predvsem turistke, ko gledajo naše zadnjice med preoblačenjem. Pri nas je vse naravno in ekološko. Tega smo vajeni.
Je razlika v vodi?No, tudi voda ima svoje zakonitosti. Topla voda je hitrejša. Denimo na mrzlem Bohinjskem jezeru se je treba ob hitrosti štiri minute in pol na kilometer (13,3 km/h) kar mučiti, v Nemčiji smo trenirali na toplem bajerju in ob tej hitrosti je bil ritem precej lažji. Na svetovnem v Moskvi bo, če ne bo motil veter, za kilometer in kolajno treba preveslati blizu treh minut in trideset sekund. Ali celo hitreje.
