Kot v uvodu potoži Bizjakova, ji začetek sezone ni bil po godu, saj se ji ni uspelo kvalificirati na svetovno prvenstvo do 23 let v Avstraliji. Vendar pa je bil neuspeh hitro pozabljen, saj je že kmalu začela nizati izvrstne dosežke. Med drugim je na evropskem mladinskem prvenstvu do 23 let skupaj z Evo Terčelj in Ajdo Novak v ekipni vožnji osvojila zlato kolajno. »V celoti gledano si upam reči, da sem s sezono zadovoljna. Kaj je botrovalo slabemu uvodu, težko povem. Morda je bila glavna težava v moji glavi, saj so bile priprave tako kot vselej iste. Zdaj ko je sezone že konec, je brezpredmetno iskati napake. Več bo gotovo znanega bo opravljeni analizi,« oceni športnica, ki si za dolgoročni cilj postavlja nastop na olimpijskih igrah.
A bolj kot na oddaljene igre so misli Bizjakove osredotočene na prihodnje mesece, ko jo čaka nekaj ključnih odločitev v karieri. Oktobra namreč začenja študij na fakulteti za gradbeništvo, kar seveda pomeni selitev v Ljubljano, že kmalu pa se bo morala verjetno odločiti tudi, ali bo prednost dala kajaku ali kanuju. »Ko se bom preselila, bom morala ugotoviti, kako sploh nadaljevati treninge. Definitivno veslanja ne mislim opustiti. Ali bom še naprej veslala tako v kajaku kot kanuju ali pa se bom posvetila zgolj eni disciplini, bo treba še temeljito razmisliti. Gre kar za manjšo prelomnico v mojem življenju.«
Kot pravi Solkanka, bo odločitev padla jeseni in še zdaleč ne bo lahka, saj uživa v treniranju obeh disciplin. »Nobena mi ni bolj pri srcu, vsaka ima svoje pozitivne in negativne stvari. Tudi zato ni lahko z danes na jutri opustiti ene discipline in reči, da v njej nikoli več ne boš tekmoval. Težava je, ker se ti ne ljubi vselej trenirati le kajaka oziroma kanuja,« pove 19-letnica in poudari, da je do problema prihajalo zlasti na izbirnih tekmah, ko je bilo zaradi nastopanja tako v kajaku kot kanuju treba nastopiti tudi po štirikrat v enem dnevu, kar je izjemno zahtevno, hkrati pa zmanjka časa za pripravo.
Kot ženska predstavnica kajakaške in kanuistične karavane Bizjakova ocenjuje, da sta obe disciplini pri nas razvijata v pravo smer, četudi se v zadnjih letih zaradi gospodarskih težav pozna odsotnost kapitala. »Kajak pri dekletih ni nič slabše razvit kot pri moških, medtem ko se v kanuju tudi premika v pravo smer. Velja poudariti, da je deklet v kanuju manj, saj gre za razmeroma novo disciplino. Vendar pa smo tekmovalke iz leta v leto hitrejše in bolj konkurenčne.« Bodoča študentka, ki zase pravi, da vsaj kar zadeva poškodbe, ni rojena pod srečno zvezdo – v preteklih letih so jo pestile poškodbe kolena in rame – na divjih vodah vesla že vse od osmega leta. Pobudo za to so dali kar starši, ki so jo vselej spodbujali k športnemu udejstvovanju. »Sem prva in edina v naši družini, ki je pristala v tem športu. Danes je to postal že moj življenjski slog, življenja brez veslanja pa si sploh si ne morem več predstavljati. Na divjih vodah izjemno uživam in prepričana sem, da tudi če bi nehala tekmovati, bi se na vsake toliko časa še vedno rekreirala prav z veslanjem.«