Ko je vse kazalo, da bo Slovenija še drugič zapored na evropskem prvenstvu ostala brez kolajne med posamezniki, je prišla do brona po zaslugi Primorcev z Mosta na Soči Luke Božiča in Saša Taljata prav v zadnji disciplini. Čeprav je trener Dejan Testen zatrjeval, da sta glede forme daleč od popolnosti, ker so dolgo časa iskali najboljši model čolna in sta imela malo skupnih treningov v dvojcu, sta na Dunaju pokazala svoj talent in mojstrstvo. S stopnjevanjem ritma skozi celo progo sta zasluženo prišla do bronaste kolajne, prvega odličja po letu 2009, ko sta bila senzacionalno tretja na svetovnem prvenstvu.
»To je bilo največ, kar sva trenutno sposobna. Nabrušen sem bil že na startu, ko sva slišala, da so čolni drug za drugim izboljševali čase. Če bi bili časi slabši, tudi midva ne bi bila tako hitra. Na evropskem ali svetovnem prvenstvu imaš le eno priložnost. V svetovnem pokalu, ko so tekme vsak teden, si lahko frajer in na tekmi narediš nekaj takšnega, česar tukaj ne bi nikoli. Ker sva bila pet let brez kolajne, sva že malo dvomila, ali delava prav,« so bile prve misli 24-letnega Saša Taljata, medtem ko se ga že priganjali na dopinško kontrolo.
Luka Božič, ki tekmuje v dveh disciplinah, je letos serijski osvajalec kolajn s kompletom odličij. Z Dunaja ima zlato iz moštvenih voženj kanujev enosedov in bron iz kanuja dvoseda, s svetovnega prvenstva za mlajše člane do 23 let v Avstraliji pa srebro iz kanuja enoseda. S tem je potrdil sloves tekmovalca, da je dober realizator ponujenih priložnosti, saj je brez finala na Dunaju ostal le v kanuju enosedu (12. mesto). »Najbolj sem ponosen na predstavo v dvosedu, kjer sva po dolgem času vendarle pokazala super vožnje in bila tako suverena kot v najinem najboljšem obdobju pred olimpijskimi igrami v Londonu. Začetek sezone je odličen. Upam, da bo tudi konec septembra s svetovnim prvenstvom. Medtem se bova skušala na tekmah svetovnega pokala približati popolnosti. Zanima me le pridobivanje občutkov, z rezultati se ne obremenjujem,« je razlagal 23-letni Luka Božič. Kar razganja ga od energije, a bo zaradi dvojnega programa posebno pozornost moral nameniti počitku. S kolajno nista presenetila le trenerja, ampak celo samega sebe, ker sta s zelo malo skupnega treninga v novem čolnu pokazala odlično vožnjo. Prebila sta tudi mejnik kolajne na evropskih prvenstvih, kjer je bila doslej najboljša uvrstitev sezone sedmo mesto.
»Ker se nama je poklopilo že na začetku sezone, bo veliko lažje živeti naprej. Vsaj polovico treninga opraviva ločeno, a nimava težav za skupno zgodbo. Luka je bolj vzdržljiv, jaz sem sprinter. On lahko celo zimo trenira na polno, medtem ko sam lahko le en mesec, sicer se skurim. Zato sem šele pred dobrim mesecem začel treninge med vrati na progi za slalom, pred tem sem le tekel ali veslal na mirni vodi. Nekaj osnove sva postavila februarja v štirinajstih dneh na edinem skupnem treningu v Združenih arabskih emiratih,« je dodal Taljat, ki na daljavo študira računovodstvo na višji ekonomski šoli v Mariboru ter se bliža diplomi. V senci kolajne dvojca je minil finalni nastop kajakašice Eve Terčelj z devetim mestom.
Če v soboto na tribuni ne bi bilo navijačev iz Slovenije (iz Hrastnika so odpravili na pot ob četrti uri zjutraj in se takoj po tekmi, ki je trajala skoraj deset ur, vrnili domov), Slovaške in Češke, bi bilo na Dunaju takšno gledališko vzdušje, kot je bilo včeraj, ko so bili ob progi le še tisti, ki so tam morali biti po organizacijski, tekmovalni ali službeni dolžnosti ter nekaj staršev in prijateljev na tribunah. Ko so Čehi prešerno slavili dvojno zmago v kajaku s Jiržijem Prskavcem in Vitom Prindišom ter Slovaki v kanuju enosedu z Alexandrom Slafkovskyjem in Michaelom Martikanom, je vse kazalo, da za slovenski tabor ne bo veselja. Izkupiček posamičnih finalnih voženj je bil v kajaku sedmo mesto Petra Kauzerja in dvanajsto Janoša Peterlina ter kanuju enosedu šesto Benjamina Savška in deveto Anžeta Berčiča. A tisto, kar so zapravili med posamezniki, so kanuisti Božič, Berčič in Savšek z obrestmi obračunali v moštvenih vožnjah. Po treh bronih so se zavihteli do zgodovinskega prvega naslova evropskega prvaka v tej disciplin.
A veselje ob zasluženi kolajni je skazil spodrsljaj organizatorjev. Za podelitev kolajn niso pripravili slovenske zastave. Imeli so dve slovaški in podelitev se je že končala, preden so prinesli slovensko, zato tudi zastav Češke in Slovaške sploh niso dvignili na drog, ampak so zaigrali le Zdravljico. Izkušeni trener Jože Vidmar, ki je tudi podeljeval kolajne in je nov prelomni trenutek za kanuistični šport doživel izjemno čustveno, se dolgo časa ni mogel pomiriti z novim v nizu spodrsljajev avstrijskih organizatorjev. Javno je povedal, da pričakuje pisno opravičilo. Časa za proslavljanje obeh kolajn sploh ni bilo, saj so tekmovalci, ki so sklenili nastope le nekaj minut po zadnjem dejanju, že odbrzeli domov. Trener Peter Kauzer kar v avtobusu s prešerno razpoloženimi navijači iz Hrastnika, da je bilo v kombiju več prostora za tekmovalce.
Kapetan kanuistične ekipe Benjamin Savšek je žarel od zadovoljstva ob zlati kolajni. Z njo so nadgradili lanski bron iz Krakova. Tekmecem niti za trenutek niso dovolili, da bi sploh pomislili na zmago. »Če se med posamezniki ni izšlo, sem ponosen na način, na kakršnega smo pokazali ekipno moč. Zlata kolajna sploh ni presenečenje, saj smo vsi trije med najboljšo deseterico kanuistov na svetu. Bili smo zreli, umirjeni in uigrani. Že med vožnjo sem imel dober občutek, da bomo naredili nekaj velikega,« je menil Benjamin Savšek, ki je prvi rezal med valovi v umetnem kanalu.